Viktimizacija ali povračilni ukrepi
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Viktimizacija je tesno povezana z diskriminacijo, saj je zadnja po predpisih RS definirana kot nadlegovanje.
Zadnjič je bil v rubriki Izza rešetk obravnavan termin diskriminacija; je beseda, ki se ji v današnjem času neoliberalizma, ki producira revščino, negotovost in čedalje več novih vojnih žarišč, ne da izogniti niti miže. Odmevati bi morala v naši vesti, ta pa naj bi nas silila k vestnemu ravnanju, saj imamo vsi nekje v globinah svoje duše vedenje o tem, kaj je prav in kaj ni.
Pa vendar je diskriminacija prisotna na vseh področjih družbe, skrb vzbujajoče je, da tudi v sistemskem dogajanju, in to je nevarno, kajti če prisluhnemo politiki ali medijem, se nekako zdi, da se vse bolj zajeda tudi v zavest ljudi, kar vzbuja pomisleke tudi glede kazenske politike. Še pred kratkim kazniva dejanja bodo namreč kmalu le prekršek ali zakonita, sistemsko podprta.
Viktimizacija je tesno povezana z diskriminacijo, saj je zadnja po predpisih RS definirana kot nadlegovanje ali neželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, viktimizacija predstavlja izpostavljanje osebe, ki opozarja na diskriminacijo oziroma ukrepa − bodisi v svojem imenu ali v imenu koga drugega − neugodnim posledicam.
Povračilne ukrepe ali viktimizacijo (lat. victima = žrtev) pravzaprav lahko definiramo kot posebno obliko diskriminacije, kajti pri ljudeh, ki opozarjajo na diskriminacijo, gre za pošteno in vestno dejanje, prisotna sta etični in moralni vidik. Seveda oseba, ki opozarja na kršenje človekovih pravic, zakonov ali na kaznivo dejanje, izpostavlja svojo osebno, celo državljansko varnost, še več, pri tem dejanju so lahko ogrožene tudi temeljne svoboščine tega posameznika.
Naj se torej oprem na zgoraj napisano; če oziroma ker se posameznik zaveda diskriminatornih sistemskih potez, niti ne pomisli, da bi se šel nekakšnega pravičnika ali dobrotnika, saj ga bo v nasprotnem primeru lahko doletela keha. A to je scenarij prihodnosti, danes se v prenatrpanih slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) gnetejo obsojene osebe, o nekaterih pa mirno lahko trdimo, da imajo dosti manj masla na glavi ali kjer koli drugje kot nekateri posamezniki, ki sistemsko krojijo usodo nič hudega slutečim, poštenim državljanom.
ZLI DUH KOLEKTIVNE ZAVESTI
Kakšna bo številka deformirane populacije, ki bo posledica eksperimentiranja in posegov v človekovo notranje bitje?
Zastraševalni aksiom današnje svetovne politike, ki se rada razglaša za obrambno, sklicuje pa tudi na svojo kulturno in zgodovinsko identiteto, zbuja v nas neugodje, ob tem ko nevaren krog proizvodnje in potrošnje kliče najmanj po barvni.
O nenehnem vzurpiranju družbenih razmer in stalnem pretresu v proizvodnji je bilo govora že v Komunističnem manifestu, a učinek bi bil enak, če bi alarm privršal iz Vatikana, Meke ali (od tam tudi zares) priroma iz afriške Eritreje. Skratka, kjerkoli v današnjem svetovnem svetu in strah pred vsestransko odvisnostjo države druga od drugih in pred splošno dobrino, ki jo ta soodvisnost prinaša, ne bi bil ni nič manjši. Slednja popolnoma od blizu zadeva materialne, kulturne, duhovne in socialne sfere človekovega bivanja. Posledica tega je, da danes prepoznamo nekoč visokokakovostne blagovne znamke (prim. Nike, Adidas, Coca Cola itn.) Kot nekakšne univerzalne brande, ki v »korenine« ne vpletajo čustva, kjer ni sledu sentimenta. Zdaj gre le za marketinške, tržne znamke, ki v svojih oglaševalskih »bojni klic« ne vključujejo porekla, ne predstavlja več del nacionalnega ponosa držav, ampak tržni delež. Toliko o epski nacionalni identiteti.
Tuji domači svet
Strah se lahko razširi na nekaj precej opozoril, ko se ozremo na kolosealne izdelke, ki so prisotni v biogenetikih, ki predstavljajo, povzročeno na kratko, drzno in brezobzirno manipulacijo z naravnimi. Dejstvo, da se človek fizično in psihično objektivizira, nas postavi na prag največje nevarnosti obstoja, kajti s smelimi biogenetskimi manevri nedvomno izgubljamo svojo naravnost, z njo pa tudi svojo izjemnost in izvirnost. Kdo med nami, poznavajoč človekovo naravo, lahko slepo zaupa biogenetskim laboratorijem v svetovnih zdravstvenih bankah (WHO), ki naj bo skrbno ob-varovala (ponesrečene) rezultate svojih raziskovanj? In kdo nam jamči, da tako tisti posrečeni zares uspešni? Verjamemo pa, da so z raziskavami dognali, dobili zanesljive podatke o 1 milijardi neveljavnih oseb v svetovnem merilu. Zgoščena navzočnost tega stanja je bila prisotna v revnih predelih sveta, odvisnih od pomoči farmacevtskih korporacij ali v brezbrižnosti do narave (Černobil, kjer je neodvisna reaktorska zgradba povzročila umetniško radioaktivnost in trajno kontaminacijo praktično celotnega območja takrat SSSZ v velikih delih sveta, pojav azbestoze kot posledice vdihovanja azbesta v angleških rudnikih v začetku prejšnjega stoletja, ki je kasneje z uporabo naravnih vlaken silikatov dosegla svetovne razsežnosti, območje reke Jinzu na Japonskem, kjer je zastrupitev s svincem, iztekajočim iz območnih tovarn, prek rebra usmrtila ali gensko pohabila več generacij itn. . Torej, kakšna bo šele številka deformirane populacije, ki bo posledica učinka neposrednih eksperimentiranj in posegov v človekovo notranje bitje? In kakšna bo kolateralna škoda? Nedvomno hoče imeti biogenetsko znanost glede svojih ambicioznih načrtov zaupanja vredno raven, in že privatizacija tega sektorja zbuja v svetu nezaupanje in strah. Prevladujoči imperativ sodobnih kapitalistično-demokratičnih družb pravi: nikar se ne bo napredoval, saj je vse pod nadzorom (!) Ja, in v tem delu se zavežemo, tako da nekatere kazni hujše od zapora …
Ob afrontu sintagmi Ničesar se nimate batičloveka prevzame panična trdoživost, ki se ustoliči tesno ob smrtnem strahu in strahu pred neuspehom, saj se ji določi nedoločeno (dolgo) trajanje. Lahko bi to vztrajanje pri avtohtonem umestili celo v piramido potreb A. Maslowa, kot željo po psihofizičnih nedotakljivosti, saj strah pred preobrazbo lastne narave obteži izpolnitev osnovnih človekovih hotenj. Strah že pri bežni misli, da bi lahko nekdo drug, a od znotraj nas samih, z nami upravljal, v hipu dobi kričeče razsežnosti. In z napredkom družbe zahteva svoje nenehno vzdrževanje. Toda pri domnevah gre vedno za možnost, da jo lahko uporabite tudi drugače. Prav gotovo; v konkretnem primeru biogenetike bo vse predrugačeno in drugačno. Takrat bomo, opazujoč presunljive biogenetske rezultate, denimo na področju kloniranja, popolnoma upravičeno in mirno rekli: eden od njiju je trojček …
Kdo seka javor
In kako se zoperstaviti dejstvu, da smo v tem procesu napredovali tudi sami, sicer potisnjeni k robu zunanje meje (ki je koordinirana z močjo pritožbe), a vseeno notri? Ko že zdaj trčimo ob iluziji, da jo bomo kot svojo usodo vzeli nase. Ko že vemo, da poti nazaj ni in ni ne bo. Zdaj, ko se vse pred našimi očmi šele začenja. Tukaj se nemudoma obrnete na vprašanje sramu. Psihoanaliza uči, da se ta pojavi takrat, ko nam ne uspe v zadnjem krivdu vpeti tudi zadnje odločanje in presojo. Ko nam je s strani družbe onemogočeno posredovanje. Občutek krivde ima obseden značaj, a strogo vzeto krive se počutimo, ker nismo dorasli svoji nalogi. Večinoma se delamo, kot da tega problema ni in na videz mirno živimo dalje. Trudimo se, da vse to ne bi tako zelo vplivalo na nas. Čeprav se z nostalgičnimi moralizmom spominjamo drevoredov ob cesti, ki jih naenkrat ni več, vztrajno zatiramo neposredne učinke psihičnih procesov, zaradi katerih smo videli čedalje bolj utrujeni in nerazpoloženi, celo nedovzetni. Zato pa v notranjem dialogu tuhtamo, ali naj bi si vzeli vsaj premor, če ne še kaj več … a ob tem se zdrznemo in jezno stresemo z glavo,to pa ne, ne rabim psihiatra !, nakar strogo in odločno zaključimo: ne, potem pa greš v Darfur! … V nas strezni. Popahlja z ostrim vetričem krute asociacije na kraj, za katerega globoko v sebi tlačimo (lastno) krivdo, za stanje, kakršno koli je. In krog sram-krivda je sklenjen, vendar cikel še zdaleč ni zaključen. Naslednji se ustvarijo z novo smrtno žrtvo zaradi lahkih, z novimi orkani, z novo nesrečo otroka v afriškem rudniku diamantov … In z novo zavestjo, ki čuti nove, sveže solze, samo v očeh jih še ni …
Kako umira zavest
Kaj potem rešitve za stanje, v katerem smo ves čas videti nekako čudno, ni? Ali smo resnično obsojeni le na nekakšno simbolno popolnost v zadnji usodo? Ali ne ovirajo nekakšne koordinate zanjo? S kafkovsko mislijo, da je treba določiti določeno (usodno, najvišje) točko, od katere ni več vrnitve, se v filozofskem smislu seveda strinjamo, čeprav v praksi uporabi vprašanje svojega obstoja v zadrego. Kajti z empiričnimi spoznanji tekom življenja ugotavljamo, da je s točko takole: iz vidika percepcije ni sporna, saj ves čas slutimo njeno prisotnost, občasno zaznamo tudi njeno težnost, a ob vseh domnevah nas vseskozi spreletava slutnja, njena nevidna grožnja, da je ne bomo nikoli dosegli.
Zanesljivo pa vemo, da smo na ravni kolektivne zavesti do omenjene točke zadržani. Saj se energijo in inteligenco (vladno predvsem) v današnjem svetu zapravlja na diskusijah in konfliktih med državami (in državljani). Za skupne tokove misli, ki bi jih družbo pripeljale v visoko usklajenost potreb, pa zmanjka tal. V času, čeprav si ga, če kdo, zavest skoraj zasluži, je prvotno gibalo vseh dejanj in vedenj družbe. Vendar, ali ni ravno v tem smislu bivanja, ne-doči ničesar? In v čakanju, da bomo lahko ta mogočen nič vendarle ne-dosegli …
Pogodba o oblasti
Neoliberalistična ideologija je kriva za vedno spodbujanje socialnih razlik.
V zahodni družbi je v zadnjem času moč opaziti drastično naraščanje družbenih neenakosti, ki je posledica socialnega razlikovanja, le-to pa narekuje neoliberalistična ideologija. Če torej sledimo družbenim premikom, opazimo, da postajajo tudi osnovne življenjske potrebe tako rekoč družbena razslojenost. Ob tem se nam utrne misel o zgodovinski družbeni pogodbi; a ne o prvi, ki je predstavljal oblikovanje posameznikov v združenju, ampak tisti, ki je težila k zatiranju manjšin in podrejanju. Kajti politične tendence današnjih razvitih držav tako ravno na tej ravni v ravno s takšno topiko prizadevanja – kot so bili nekoč monarhi, ki so družbeno pogodbo videli in realizirali kot nekakšno pogodbo o področju.
Izvirna družbena pogodba se je pojavila že v antičnem času, sicer pa v grški politični opredelitvi, pozneje, v 17. stoletju, je oblikovala in predstavila dva načina družbenih združenj.
Pri prvem gre za združenje ali sporazumevanje več posameznikov, ki živijo v »naravnem stanju« (izraz je uporabljen John w. Gouch) in se oblikujejo v organizirane družbe.
Druga družbena pogodba predstavlja nekakšno pogodbo o področjih ali vzajemno – pogodbo o podreditvah. Pogodba o področjih se je v zgodovini pojavila prej, saj je predstavljala teoretični pristop monarhij, ki je težile k zatiranju manjšin in podrejenih. Tako je bila zagotovljena družbena pogodba za funkcijo določanja (meje) moči regijnikov. Pozneje je stopila v veljavo bolj izoblikovana in naravna, ponovno v prid vladajoči monarhiji. John W Gouch je zgodovinsko idejno družbeno pogodbo prepričljivo določil, tretira in dokazuje, sicer pa je izvidka tega izvirnega pravnega koncepta družbene pogodbe tesno povezana z nastanitvijo modernih političnih družb na področju oz. ravni države, področje in družbe.Ta danes jasno opredeljena povezava kaže v novonastalih političnih strukturah, saj se samo razume v največ meri meri oblikovano v dogovorih in razpravah zagovorniških in nasprotniških le-te. Gouch trdi, da je »teoretsko moderna družbena ureditev nastala pod patronatom političnega kontraktualizma«. V svoji knjigi »Družbena pogodba, kritična študija njenega razvoja« svojo zgodovinsko pogodbeno teorijo oblikuje kot linearno, s klasičnimi dramaturškimi lokom strukturirano zgodbo o vzponu in zatonu, življenju in smrti »junaka« pripovedi …
Napisala: dr. Zuzanna Kraskova
KAKO JE GOVORIL MACHIAVELLI
Oziroma zakaj ta renesančni politični teoretik sodišča v zgodovini kot velik moralni lik …
Kot da bi bil renesančni politični teoretik Niccolo Machiavelli, ki je bil v začetku šestnajstega stoletja napisal politično-filozofsko delo Vladar , zrl daleč v prihodnost, celo sem, do današnje globalne družbe, v času neoliberalistične politike in tržne ekonomije. Bil je prvi, ki je ločil etiko od politik. In zdi se, da je vedel, kaj bo iz tega pognalo.
Stvar je še nekaj bolj resna, če vzamemo v ozir, da je Machiavelli tudi avtor prve velike italijanske komedije, kjer se čarobni moment pričara s čudežnim napojem oz. z opojno substanco, mandragolo pianto, starodavnim anestetikom (in menda afrodiziakom), skratka z magijo, na kar namigne že sam naslov komedije, ki je ime te rastline. Torej, če je ta izjemen teoretik, ki je bil hkrati nadarjen komediograf, napis Vladarja, je bil njegova intenca evidentiranja nič več, nič manjša, smrtno resna. Epohalna zadeva. In danes vemo, da je. Le da je mogoče v ne povsem razumljivem smislu.Kajti, ki je Machiavelli opisal brezskrupulozno držo vladarja (področje), ki bi bi jo le-ta imel / a, če hoče dobro vladati, na stanje amoralnosti, kot ustvarjalec ni mogel gledati drugače, kot le iz ustvarjalnega kota, ki je lahko edino etični, vv smislu miselnega prebliska, višje ravni, če hočemo, nauka. Pozneje, v povezavi z opisom drže in lastnosti v Vladarju, pa se je uveljavil izraz temna trida, ki združuje tri termine; makiavelizem (popolno pomanjkanje etičnih meril), narcizem (patološko zagledanost vaze) in psihopatijo (disocialno osebnost). Tako imamo celotno podobo določene strukture ljudi na dlani, kar lahko razumemo tudi v smislu, da je udarec zla blažji, če se nanj pripravimo …
Tudi sam v službi diplomata, Machiavelli, ki je živel v renesančnem času, v svojem delu ni vpletel teološko-političnih utopij, kot bi bil za čas čas običajno v zapovedano, ampak je z razdaljo do prejšnjih političnih avtorjev, ki so vladari pojmovali v opisovali idealistično, kot vzorci moči in pravičnosti, opisano dejansko stanje; absolutno pomanjkanje morale v politiki, torej vladajočih in posledično najtemnejših struktur človekove biti.
S tem je pokazal, kako trpeč moralist je bil sam, že zato, ker je vse to vedel, zaznaval in razumel. Machiavelli torej sodi v zgodovino kot velik moralni lik.
Se nadaljuje …
Tesnoba, slepilo ali opomin
Premagovati jo je mogoče z zavzemanjem pozitivnih stališč; do dela, soljudi, narave. Predvsem pa v videnju sveta tudi s tistimi prijaznimi, privlačnimi – drugimi stranmi.
Upoštevajoč definicijo pojava tesnobe le-to lahko določimo kot negativne posledice glede naših odločitev. Vendar je bilo veliko več, zdaj tudi čez Freudovo trditev, ki pravi: »Tesnoba je vozlišče, kadar se sreča z najvažnejšimi in najpomembnejšimi vprašanji, je uganka, ki bi morala bogato osvetliti vse naše duševno življenje.«
Tesnoba je globoko segajoče občutke negotovosti v pričakovanja nečesa nepredvidljivo neugodnega, občutek barvnih brez stvarnega vzroka. Tesnobne motnje so povezane z biopsihosocialnimi dejavniki, ki vključujejo tudi gensko dovzetnost posameznikov. V teorijah psihoz se tesnoba opredeljuje kot izvor osnovnega strahu, da nas bo »Drugi požrl«, se pravi v simbolnem smislu predstavil strah pred zunanjim svetom.JP Sartre je trdno opredeljen za malo drugače, sicer pa se boji pred svobodno odločitvijo, od katere je odvisna naša prihodnost.
Ljudje, nagnjeni k tesnobnemu razpoložanju, imajo nizko samopodobo in samovrednotenje, ki predstavlja osnovo za kakovostno življenje, vendar tudi za obvladovanje običajnih, vsakodnevnih nalog. Tesnoben človek se sam zdi socialno nesprejemljiv, je vedno v (neredko tudi paničnem) strahu pred družbeno sramoto, pred spremembami, v položaju, ki je že sam po sebi problematičen. Najpomembnejše spremembe predstavljajo premik, osebno in na ravni družbe, spreminjajočo se dinamiko pa predstavlja nekaj novega, drugega, ki ni vedno nujno vprašanje napredka.
M. Heidegger je tesnobo lociral kot strah pred bližnjo smrtjo, torej kot nekaj zunanjega, kot neko izvirno stanje; »Vrženost v svet«.
Vendar, ali ni smrt seveda ozaveščena danost, sobivanje z nami skozi življenje? Ali od samega rojstva ne živimo v območju smrti? Zakaj se potem ne bojimo in nismo tesnobni vedno; sleherni dan, sleherni trenutek?
To dejstvo je odvisno predvsem od vsakega posameznika posebej, njegovih zmožnosti, načinov in moči, da se s strahom pred smrtjo spoprime in mu je kos.
Premagovanje pa se kaže v zavzemanju pozitivnih stališč; do dela, soljudi, narave. Predvsem pa v videnju sveta tudi s tistimi prijaznimi, privlačnimi – drugimi stranmi. Iz praktičnih izkušenj vemo, da se takrat, ko življenje napolni mračno misel, stanje ali dejanje, radi sklicujemo na nemoč, saj smo se na tem svetu znali brez zadnjega privoljenja, kar pa tudi bolj jezo kot tesnobo. A ta ji sledi. Tako kot življenje, ki je, ne glede na razmere, lahko lepo in produktivno, le vzljubiti moramo vedeti, sicer pa tako kot je.
Tesnobe pa bi bilo dosti manj v primeru, če bi se znali na osemljenem otoku, saj v samoti na nas ne bi prežala družbena bremena, skrbeli bi zgolj in le za lasten obstoj in se (seveda) bali kvečjemu le zanj.
Ni nenavadno torej, tako da o tesnobi pisali eksistencialni filozofi, saj je za človekovo eksistenco bistvenega pomena. Obliko, intenziteto in razsežnost pa ji v širšem obsegu vsekakor krojijo družbeni tokovi. Oziroma družba sama.
Dr. Zuzanna KRaskova
MISTERIJ V ORGAZMIČNEM VRTINCU FRUSTRACIJ
Prikrivanje doživljanja pri spolnosti je prikrivanje resnic, tako kot enako laganje kot na vseh drugih področjih.
V življenju obstaja element, ki ga lahko imenujemo tudi trenutek, ki ga ne moremo zajeti, in trenutek istega ustvarjanja je bežen. To lahko ugotovimo, ne da bi bilo videti, da smo se zadeve sploh dotaknili, pa vendar na čustveni ravni zaznamo, da je zgodil nek premik.
Ko je Baruch Spinoza redefiniral Descartesovo stališče logičnega sklepanja z dokazovanjem in vprašanji, med drugim o pomenu svobodne volje, da kako je ta mogoča, če vse določa znanost, je o stališču svobodnega odločanja razmišljal v Teoriji subjekta. To mnenje drži, kajti če na primer naš pogled, ki je v tem primeru produkt oziroma objekt, izpade iz našega organa vida, očesa, je subjekt točka, kjer/od koder objekt gleda, in mu subjekt lahko vzame videnje vsakič, ko gleda; drugače rečeno, če se kot subjekt odločimo zapreti oči, pogled-objekt praktično izgine – v spomin, a ne vedno. Treba pa je omeniti, da ta trditev ne velja za izvirno onkološko dejstvo, kjer velja načelo – nič subjekta. Torej, bistvo razuma naj bi bilo zavestno spreminjati stvari, a povsem drugače je na človekovi telesni oz. nevrološki ravni, konkretno pri nehotenih, mehaničnih vzgibih, ki neodvisno od naših hotenj usmerjajo delovanje telesnih funkcij. Med te sodi tudi orgazem.
Skrivnost obdobja prazne lune
Pred orgazmom, ki se ga nameravam v nadaljevanju nekoliko dotakniti, je treba omeniti skrivno poslanstvo prazne lune. V starih kulturah, ko so ljudje verjeli, da so bolj povezani z naravo, naj bi imele vse ženske menstrualni ciklus v istem času, ta dogodek poznamo pod imenom – ženski misterij v obdobju prazne lune, takrat so se zbrale v šotorih rdeče barve in tam častile svojo ženskost in proces očiščenja.
Biološko je nemogoče regulirati naravni cikel ženske na hoteni datum (to bi bilo, denimo, s kontracepcijsko tabletko mogoče doseči danes), a iz verovanj in običajev veje tista nedoločljiva skrivnostnost, ki ljudi od nekdaj privlači. Globlja kot je skrivnost, večja je radovednost, torej si lahko le predstavljamo, kako so obred spremljali in s kakšno muko doživljali moški, ki v šotoru niso imeli kaj iskati. In verjetno ali ravno zaradi tega je bila potrebna precejšnja odločnost teh žensk, da so dosegle tak zgodovinski konsenz, kar lahko označimo kot praobliko emancipacije, če seveda ni šlo za obdobje matriarhata med letoma 7000 in 3500 pr. n. št. Torej, skrivnostnost je ravno zato tako privlačna, ker ima v ozadju močno intenco, velik koncept, s tem pa določeno vrsto prevlade. Potemtakem je iz skrivnostnega imena rituala sklepati, da gre za določeno nagnjenje, in sicer za agalmo; v tem primeru za (objektivno) žensko, o kateri (subjektivni) moški verjame, da je cilj, namen njegovih želja. V širšem kontekstu pa gre za moč spolov, za nedoumljeno težnjo sobivanja, v tem pa za naravno potrebo po paradoksu, kolizijah, suspenzih, vendar tudi za vzajemnost, čustveno naklonjenost in samospoštovanje. Rezultat tega so tudi čutna doživetja, spolnost, erotika. Seks.
Povsem planetarno, nemisteriozno torej, ženski in moški spol sodita skupaj. Lepa ženska mentalno paralizira človeka, je nekoč dejal neki moj klient, ker pa sem ženskega spola, sem pripomnila, da morda ne gre ravno za paralizo, a tudi ženske smo vznemirjene ob šarmantnem, uglajenem, postavnem, duhovitem moškem. Zaradi tega paralizirajočega učinka se bodo dame pred zmenkom ali sestankom skrbno nafrfulile, moški pa bodo na veliko napenjali mišice …
Feministično-mačistične teorije (zarote)
Začetek vprašanja o enakosti spolov sega že v načelo različnih religij – bog je eden za vse, pred bogom so vsi enaki itn., kasneje pa naj bi se jo določilo v naravnem pravu in v ideji družbene pogodbe, v času ameriške in francoske revolucije. Enakost je širša od enakopravnosti, pomeni pa, da so ženske in moški enako prepoznavni, imajo enako moč in so enako udeleženi na vseh področjih življenja.
Toda zakonska zagotovljenost enakosti ni jamstvo za enake formalnopravne pravice. Zato je bil sodobni koncept enakosti spolov, ki vključuje tako formalno (de jure) kot dejansko (de facto) enakost, prevzet v politični slovar Organizacije združenih narodov in Evropske unije. Na tem temelji politika enakosti spolov. To je urejeno. In ljudem bi moralo odleči. Pa jim ni, saj njihovo zavest navdihuje klica preteklosti, vedenje o krutosti, poniževanju in neenakopravnem družbenem položaju žensk skozi zgodovino. In čeprav je danes vprašanje spolne enakosti sistemsko urejeno, različne politične kampanje še naprej neutrudno bijejo bitke na področju spolne ne-enakosti, predvsem feminizem (femina – latinsko ime za žensko), ki obsega zbirko socialnih teorij in moralnih filozofij, pretežno motiviranih iz izkušenj žensk. Očitno jim še ni odleglo; marksistična teorija poudarja, da je zatiranje žensk posledica razredne neenakosti v izkoriščevalski družbi, kar načeloma velja za oba spola, feministični politični aktivizem, če zamisel skupine ljudi s konstruktivnimi in družbeno koristnimi predlogi sploh potrebuje imena/etiketiranja, pa se osredotoča na pravico do splava, nasilje nad žensko, nasilje v družini – nasilje nasploh.
Potem imamo drugi pol – moški šovinizem – formulacija, ki je v slovarjih opredeljena v obliki podmene, ker v resnici predstavlja le mnenje – prepričanje o večvrednosti in sovražnost do žensk in ga ne moremo enačiti z ženskim gibanjem. Pomenljiv pa je pojem mačizem, ki zagovarja pretirano poudarjanje možatosti, pojem, ki ima seksistično konotacijo in ki v slovarjih sploh ne obstaja. Obstajajo pa mačistični moški. In feministične ženske. V hektičnem ne-skladju. V nekakšnem razkoraku. Tako naj bi bilo videti. Pa ni.
Planetarna zavest orgazma
Obstajajo torej feministke in mačo moški. Ter vsi drugi. Realno pa eksistiramo, smo in na planetu sobivamo vsi skupaj. In ne moremo zaobiti dojetja o dualizmu, prisotnosti dveh enako pomembnih osnov: moškega in ženske, obeh ustvarjenih iz gradbenih elementov življenja, celic. Od določene skupine teh, genoma oziroma dednega materiala, so odvisne njune telesne in psihične značilnosti, dejstvo, da imata v vsaki celici dve kopiji atavistične DNK, nam ponuja odgovor na dilemo o ženskosti/ženstvenosti in moškosti/možatosti, kajti človekova struktura je sestavljena iz dedne snovi obeh staršev, smo skupek ženske in moškega. Ampak genetika je vsem večinoma jasna. Zakaj potem ljudje v življenju čutijo željo po poudarjanju svojega spola?
Odgovor se le delno skriva v socialnem okolju, večji del temelji na dualizmu. Dva spola in dva pola, dve nasprotji, vpeti v celoto, biti skupaj, biti eno. Združena. Čeprav že sama težnja ne ponuja zadostnega odgovora, zadoščenja glede na izkustvena spoznanja in številne neuspele poskuse človeka kvečjemu oddaljijo in ne približajo nameri sobivanja. Pa vendar, človekova naravna potreba po bližini drugega v njem ne bo zamrla nikoli, vztraja, čeprav ve, da brezizhodnost obstaja. To mu omogoča možganski center za nagrajevanje, natančneje sproščanje dopamina v sistemu za nagrajevanje; na primer, odvisnik od iger na srečo igra, da zmaga – da bo nagrajen s prijetnim občutkom, dobiček ni najpomembnejši, frustrirana stanja pa bo doživljal vsakič, ko ne bo nagrajen oziroma ko se dopamin ne sprosti. S tem sistemom nagrajevanja, vendar ne na odvisniški ravni, bi lahko primerjali željo po doživljanju orgazma. Frustracija predstavlja človekovo psihofizično stanje, povezano z izkustvom prisilnega odrekanja želja (na primer nekdo bi lahko doživljal frustracijo, ker ima modre oči, rad pa bi imel rjave).
Orgazem kot neprostovoljna refleksna aktivnost torej izraža frustracijo, kajti spolnost je sama po sebi vir frustrirajočih, neskončnih, neizpolnjenih hotenj in ne-realnih pričakovanj, ki vedno znova kličejo po izpolnitvi, po združitvi v spolnem aktu. Tako si kmalu po tem on ali ona spet želi te združitve, prijetnega čutnega občutka, z neizpolnjeno željo v kotičku srca pa si zastavi isto vprašanje: je težnja doživljati ta občutek njegov vzrok ali posledica, in če je vzrok potreba po bližini, nežnosti ali pripadnosti, zakaj to ne zadostuje, saj to sociološko komponento dosežemo brez spolnosti itd.?
Toda želja je neomajna, ostane. In lahko pusti človeka na cedilu, sploh takrat, ko psihofizično stanje ni naravnano na spolno dogajanje. Večinoma pa se želja po spolnosti ne dogaja sočasno pri obeh in takrat nastanejo težave, kajti on ali ona hoče drugemu dokazati/pokazati, da je vse v najlepšem redu, očarljivo se smehlja, si prizadeva, medtem nehote zatava v neke (grešne) misli, velik napor, tuhta madona, je mučno tole …, se zdrzne, uf, ali se je to opazilo …, ni se, super, heh, trudi se dalje. Ne zaveda se, da je nekaj bilo vredno pozornosti zato, ker je bilo prezrto. Hlinjenje orgazma. Nikar. Nikar ustvarjati brbončic, ki jih ni, saj je s to simulacijo približno tako, kot če bi po totalnem porazu hodili še bolj pokončno. Ali tako kot biti ne poražen, ampak uničen, kot je nekoč živčno vzkliknil neki moj klient, ki je hodil na obravnavo zaradi spolne disfunkcije, ta pa je bila, kajpak, sekundarna duševna motnja.
Primarna motnja pri moteni spolni aktivnosti, če ne gre za organsko poškodbo, je pogosto generalizirana anksiozna motnja, pomeni – bojim se, ker se bojim. Prikrivanje doživljanja pri spolnosti je prikrivanje resnice, ravno takšno laganje kot na vseh drugih področjih komunikacije, le da tukaj laž zareže globlje, ker gre za čustveno in telesno posledico. Jasno je, zakaj se ljudje pogosto zatekajo k hipokriziji v spolnosti; le na videz drži, da zato, ker ne želijo užaliti drugega, ali zato, da bo vse prav na drugih področjih življenja. V resnici gre pri tem za nadvlado, natančno za nadzor, kajti če je treba orgazem hliniti, potem ima tisti drugi pri dogajanju v spolnosti neko zoprno težavo, prvi pa je to odkril in ga ima pod peto, čeprav je morda sam/sama v podobni godlji, le da ne tako opazni, bolje zakrinkani. Vsekakor pa je generalni problem pri spolni satisfakciji nakopičena napetost, ki izvira iz nerešenih duševnih travm, te pa izvirajo iz čustvenega nelagodja zaradi napačnih miselnih bazičnih vzorcev, ki lahko segajo že v zgodnje otroštvo.
Če sklenem z vprašanjem glede na napisano – kaj, če bi se danes odločali med strahom pred spolnim neuspehom in obrambno držo? Bi izbrali raje iskren, ljubeč pogovor? A o iskrenem zaupanju v ljubezni drugič …
KOMPETENTNA IN PATOLOŠKA UPORABA RAČUNALNIKA
Na internetu smo lahko skoraj vse, kar želimo biti. Toda prednosti skrivajo nevarno past, kajti hitro nas lahko tudi zasvoji.
tor, 29.04.2020, 18:00
Ocena učiteljev o smotrnosti in koristnosti uporabe računalnika pri pouku. Foto: MIZS
Računalniška tehnologija je v izobraževalnem sistemu zasedla pomembno mesto pri večini učnih vsebin, ob tem pa je potrebno posebno pozornost posvetiti vprašanjem, v kolikšni meri jo je smotrno uporabljati, kako vpliva na učence in dijake ter koliko koristi od nje imamo. Koliko bolj učinkovit je računalnik kot element izobraževalne tehnologije od klasične izobraževalne tehnologije.
Ocena učiteljev o smotrnosti in koristnosti uporabe računalnika pri pouku (statistični podatki MIZS) je predstavljena v zgornji tabeli (levo).
Pri učinkoviti uporabi računalniške opreme, npr. računalnika, tiskalnika in računalniških programov, gre za osnovno uporabo računalnika pri pisanju, oblikovanju in shranjevanju dokumentov, pri komunikaciji z drugimi s pomočjo elektronske pošte, uporabo interneta ipd. Na višji ravni pa predstavlja tudi učinkovito uporabo zahtevnejših programov za reševanje problemov na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju.
Kompetenca uporabe računalnika pomeni tudi razumevanje, kako spremenjena računalniška tehnologija vpliva in spreminja načine vašega dela in sporazumevanja z drugimi. Ni dvoma, da postaja ta kompetenca vedno pomembnejša, tako na delovnem mestu kot doma.
Računalnik je v šole prinesel novo izobraževalno okolje, ki omogoča razvoj in uporabo novih metod in tehnik učenja in poučevanja. Nikakor pa ni dovolj le uporaba tehnologije, potrebno je prilagoditi tudi metode in oblike dela. Kriterijev za izbiro in uporabo učnih medijev pa je veliko in se med seboj razlikujejo. Blažič (1993) trdi, da je kot didaktično merilo za izbiro medija mogoče priznati le stopnjo pomoči učitelju in učencu, ki jo nudi učni medij, da bi bilo poučevanje in učenje najbolj ustrezno.
V obravnavani tematiki je pomembno tudi vprašanje, kako se odraža uporaba računalnika pri pouku pri učencih/dijakih. Tabela (zgoraj desno) kaže pogostost odgovorov na to vprašanje (statistični podatki MIZS).
Internet
Poleg dejstva, da internet omogoča nenehni dostop do sveta, ponuja tudi raznovrstne oblike komuniciranja in navezovanja stikov, kjer je treba izpostaviti anonimnost, ki je ena od največjih prednosti in hkrati slabosti spletne komunikacije. Zadošča le klik na miško, da vstopimo v virtualni (vzporedni) oz. drug svet, kjer težave resničnega sveta ne obstajajo in kjer lahko uresničimo marsikaj od tistega, o čemer smo sicer lahko samo sanjali. Tam smo lahko skoraj vse, kar želimo biti. Toda te »prednosti« skrivajo nevarno past, kajti hitro nas lahko tudi zasvoji.
Motnja zasvojenosti z internetom
Razlage, ali je pogosta uporaba interneta res nekakšna odvisnost ali ne, so zelo nasprotujoča. Nekateri trdijo, da internet povzroča odvisnost, kadar njegova raba pomeni resno motnjo v vsakodnevnem življenju. Drugi menijo, da ne gre za odvisnost in da prepogoste rabe interneta ne moremo primerjati z, denimo, zasvojenostjo od drog in alkohola, kot trdijo nekateri strokovnjaki. Kljub temu je »nenormalna« raba interneta predmet psiholoških raziskav že vse od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi dejstva, da število njegovih uporabnikov strmo narašča, poleg tega pa je internet v vsakodnevnem življenju ljudi čedalje pomembnejši, je tovrstna raba v znanstvenih krogih dobila tudi ime: motnja odvisnosti od interneta (angl. internet addiction disorder). Izraz je leta 1995 uvedel Ivan Goldberg in ga primerjal s patološko obsedenostjo z igrami na srečo.
Po Goldbergu so simptomi patološke rabe interneta sledeči:
• drastične spremembe življenjskega sloga,
• opuščanje telesnih dejavnosti,
• zanemarjanje zdravja,
• izogibanje pomembnim življenjskim dejavnostim,
• sprememba spalnega vzorca,
• motnje spanja,
• omejevanje družabnih dejavnosti in druženja ter posledično izgubljanje prijateljev,
• zanemarjanje družine in prijateljev;
• zavračanje tega, da bi posameznik na internetu preživel manj časa,
• želja, da bi imel več časa za računalnik,
• zanemarjanje službe in delovnih obveznosti.
Motnjo odvisnosti od interneta danes obravnava in raziskuje vse več strokovnjakov, opredeljujejo pa jo kot psihofizično motnjo, za katero so značilni simptomi motnje socialnih stikov. Termin »odvisnosti od interneta« se nanaša na širok vedenjski spekter, kjer so raziskovalci prepoznali pet različnih tipov internetne odvisnosti:
– Zasvojenost z internetnimi igricami.
– Zasvojenost z virtualnimi odnosi (klepetalnice, forumi itn.).
– Zasvojenost z informacijami; količina podatkov na internetu je tako rekoč neomejena. Nekateri posamezniki so obsedeni z zbiranjem informacij s posameznega področja ter njihovim urejanjem ali kakšno drugačno uporabo.
– Zasvojenost z računalnikom, ki resda ni prava internetna odvisnost, ima pa veliko podobnih lastnosti. Računalniške igrice brez povezave z internetom človeka zasvojijo podobno kot virtualna skupnost.
– Odvisnost od virtualnega seksa. Pornografija je na spletu zlahka dostopna in obsega več oblik, kot so gledanje in preslikavanje pornografskih filmov ter sodelovanje v klepetalnicah za odrasle, ki je še posebno nevarno za mladostnike itn.
(se nadaljuje)
Zakaj internet zasvoji
Odgovor se skriva v naravi interneta, odločilna pa je zmes komunikacije in zabave.
Internet ponuja nešteto možnosti za komuniciranje, na spletu v vsakem trenutku lahko najdemo obliko druženja, zabave ali sporazumevanja, ki nam ustreza: elektronsko pošto, klepetalnice, sisteme za neposredno izmenjavo sporočil in v zadnjem času vse bolj priljubljene bloge (spletne dnevnike).
To je tako imenovani socialni vidik interneta; socializacija omogoči navezovanje stikov z drugimi ljudmi, izmenjavo informacij, pomoč, klepet in nabiranje različnih izkušenj, vse to pa utegne voditi v odvisnost.
Številni uporabniki interneta s spletnimi prijatelji razvijejo čustvene vezi ter uživajo v vseh vidikih interneta, ki jim omogočajo srečevanje, druženje in izmenjavo idej v virtualnih skupnostih. Te skupnosti ponujajo pobeg iz resničnosti ter iskanje sredstev za zadovoljitev čustvenih in psiholoških potreb, ki so bolj intimne in manj ogrožajoče kot resnični medsebojni odnosi. Nekateri odvisniki od interneta oblikujejo tudi spletne osebnosti, prek katerih spreminjajo svojo identiteto in se pretvarjajo, da so nekdo drug.
Splošna zasvojenost z digitalnimi tehnologijami in spletom zajema vsakodnevno brezciljno deskanje po spletu, pregledovanje elektronske pošte, nenehno preverjanje sporočil in statusov na priljubljenih družabnih omrežjih, blogih, elektronskih časopisih, novicah ipd. Čas, preživet na računalniku ali mobilnih napravah, povezanih v splet, se povečuje in posameznik lahko le redko pojasni koristnost, dolžino in vsebino aktivnosti. To kaže na izkrivljeno dojemanje časa. Kriterij za obstoj težav ni čas, preživet online, temveč simptomi in posledice vidne v življenju offline (delo, odnosi, družina, prostočasne dejavnosti …).
Večina uporabnikov družabnih omrežij ve, da spletna komunikacija ni nadomestek za komunikacijo iz oči v oči, vseeno pa je vse več tistih, ki z uporabo družabnih omrežij pretiravajo. Na spletnih omrežjih, kot so Facebook, MySpace, Twitter, Google+ … lahko uporabniki ves čas aktivno, še pogosteje pa pasivno, spremljajo statuse svojih prijateljev. Polovica vseh uporabnikov družabnih omrežij se v svoj profil poveže tudi sredi noči. Kadar se posameznik začne zapirati vase, izgublja stik s seboj in bližnjimi, je potrebno razmisliti o smislu tovrstnega početja. Negativne posledice se lahko kažejo tudi v manjši delovni učinkovitosti.
Nakupovanje preko spleta je v porastu. Do zaželenih izdelkov pridemo le s klikom, nakup je enostaven, prihranimo pa tudi pri času. Težava nastane takrat, ko z nakupovanjem nadomeščamo nekaj drugega, kadar nam nakupovanje pomeni odmik od težav in sproža pozitivna čustva. Spletne dražbe, kot je denimo E-bay, so zelo privlačne. Na portalu lahko najdemo skorajda vse in trenutki, ko neka stvar postane naša, so vznemirljivi, primerljivi z občutkom zmage. Ta občutek nas lahko zavede v kompulzivno nakupovanje. Posameznik, ki razvije odvisniško nakupovalno navado, pogosto postane nemiren in verbalno agresiven. Posledice pa so občutki obžalovanja, laganje bližnjim, ogrožanje odnosov in dela.
GENERACIJA Y
Otroci in mladostniki imajo nove tehnologije v malem prstu. Pri tem se velikokrat ujamejo v pasti, iz katerih sami ne znajo ali ne zmorejo uiti. V mnogih primerih potrebujejo strokovno pomoč in aktivno sodelovanje svojih najbližjih. Glede na vrsto in intenzivnost težav se odločamo med zahtevnejšo in enostavnejšo obliko programa.
Program LogOut & ReStart
Program je namenjen otrokom in mladostnikom z izrazitejšimi težavami. Obravnave potekajo enkrat tedensko, najmanj tri mesece. Priporočljiva je aktivna udeležba staršev.
Opozorilni znaki pri mladostnikih:
• Izguba občutka za čas.
• Opuščanje telesnih in družabnih dejavnosti.
• Prehranjevanje za računalnikom.
• Nihanje razpoloženja (pozitivna čustva online, negativna offline).
• Neupoštevanje dogovorov s starši o rabi interneta.
• Zanemarjanje šolskih obveznosti.
• Pomanjkanje interesa za druge aktivnosti.
• Spremenjen spalni vzorec.
Zasvojenost z računalniškimi igricami je motnja v vedenju, kjer se oseba omamlja z vedenjem in v svoje telo ne vnaša nove substance. Učinek pa je ne glede na to enak – vse svoje obnašanje, želje in energijo posameznik usmeri zgolj k enemu cilju: priti do sredstva omame, v tem primeru do računalniške igrice. Nevarnost zasvojenosti je velika predvsem zaradi dejstva, ker je nagrajevanje takojšnje – nagrada je takoj dosegljiva.
ANTIVIRUS – GRADITEV KAKOVOSTNIH ODNOSOV
Vzroki za zasvojenost z računalniško tehnologijo so pogosto v nefunkcionalnem delovanju družine; neustrezni komunikaciji, odtujevanju, čustveni rigidnosti itn.
Torej težnja »odsvojitve« računalniških igric mora vsebovati zavedanje, da je to dolgotrajen proces, v katerem mora otrok/mladostnik/posameznik spremeniti sebe in svoje razmišljanje na ta način, da bo probleme začel reševati drugače, na primer s konstruktivnim pogovorom.
Od nezdružljivosti ciljev do osuplosti nad ravnodušjem
O konfliktu interesov, ki je eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe, in o tem, kako razbiti malodušje.
Nič zunanjega nas ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.
Ne bi rada ravno tolkla po peklenskih vratih, a ne morem si kaj, da glede konfliktne perspektive današnje sodobne družbe ne bi podvomila o tem, da je pri stvarjenju človeka sodelovalo le eno božanstvo, kajti ne verjamem, da bi en sam bog ustvaril bitje in mu dal še možnost misliti. Kmalu pa tudi sebi, takrat, ko je Adam vse izgubil, ne zaradi Eve, ampak zaradi jabolka. In sprožil vrsto ukrepov božjega srda.
Ta navzkrižja v današnji družbi poznamo pod pojmom konflikt interesov, ki so eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe. Povedano drugače: danes za izkoriščanje in ohranjanje družbenih privilegijev ni nujen le zasebni kapital, zadostuje že institucionalna avtoriteta, moč, ki jo daje pomemben položaj. Dober primer (a ne primer dobre prakse) so tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope v procesu osamosvojitve. Ta tranzicijada, katere postopki so, absurdno, legalni (in zakoniti), se dogaja še danes, po dobrih dveh desetletjih samostojnosti.
To me spominja na izjavo mojega klienta, ki mi je med terapijo na vprašanje, zakaj je ropal, odgovoril takole: »Hja, odkar sem v srednji šoli oropal trafiko, nisem več nikoli brez denarja.« Razlika je le v tem, da je moj klient za svoja dejanja plačal z zaporom, gospodarski kriminalci pa se še naprej bogatijo, ker nikoli niso končali v zaporu.
Pomembno je dodati, da pri lastniških prevzemih ni pomemben le kapitalski konflikt interesov, so še vmesna nasprotja, na primer regionalna navzkrižja, konflikti med proizvajalci in potrošniki, konflikti med spoloma …, a vse daleč prekaša konflikt interesov med delom in kapitalom.
Ciljna nasprotovanja
Rudarske stavke so bile vedno zgodovinsko prelomne, tisti skrajni ukrep, ki mu sledijo veliki družbeni premiki. In simbolne – v poštenju, trdoživosti, tovarištvu in pogumu. O tem priča historični upor rudarjev leta 1920 v rudniku Kreka, ki se je zgodil kot odgovor na nasilje oblasti nad vsesplošno stavkajočimi rudarji v BiH. V uporu je sodelovalo veliko slovenskih rudarjev; te je oblast kot odgovor na vstajo z družinami izselila iz državnih stanovanj in poskušala izgnati ter tako domače rudarje prisiliti k delu, a solidarni rudarji so se skupaj umaknili v mesto Husino in ustanovili stavkovni odbor. Upor je žandarmerija krvavo zatrla, sodni procesi pa so dobili epohalni pomen, saj so obsojeni bili deležni podpore po vsej Evropi in oblast je bila primorana ublažiti sankcije ter ugoditi zahtevam rudarjev. Skratka, rudarji so vedno bili vzor poštenja.
Letošnje leto so tudi pri nas zaznamovale rudarske stavke v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Velenje. Prvi so stavkali zoper zaprtje rudnika in posledično zoper odpuščanje – to je po končanih pogajanjih kljub vsemu sledilo. Velenjski rudarji pa so se uprli zaradi neizplačanih plač in kršenja kolektivne pogodbe, ki zagotavlja dogovorjeno višino dohodka, odvisno od cene premoga. Rudarji so pred dvema letoma privolili v petodstotno znižanje plač in to v dobri veri, da bodo svoji materi, kot je Holding Slovenskih elektrarn (HSE) v odnosu do Premogovnika Velenje poimenoval njen generalni direktor, pomagali zapolniti finančno luknjo. Vodstva HSE, Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj pa so odločila, da HSE ni pogajalski partner, saj so predmet pogajanja tržna razmerja med prodajalcem in kupcem – premogovnikom in termoelektrarno.
Poleg navzkrižja interesov lahko nenavadne pogajalske prijeme razumemo tudi v slogu starega latinskega pregovora: Ni krčmarja, ki ne bi znal ostriči gosta. Vodje tovrstnih pogajanj vedno hočejo več kot le dogovor, hočejo moralno zmago, potrdilo o svoji poštenosti, zato o problematiki govorijo v nekakšnem univerzalnem, globalizacijskem jeziku, celo tako, da so videti v položaju šah-mat. Vendar niso, saj dobro vedo, da je za pogajanja potrebno zavlačevanje, medtem ko stavkajoči preživljajo negotov čas in jih je strah, da se bo zdaj zdaj vse skupaj končalo s kompromisom – na njihov račun.
Stavkajočim kot bonus za pogum pripada izvirni met kocke, vse drugo pa gre v prid vodstvu, ki ima moč. Čeprav je jasno, da bi morali obveljati zgolj pravi argumenti. A ta želja je le delček pogumne fantazije v objektivni stvarnosti delavskega razreda, kjer so družbeni spodrsljaji najbolj vidni. Hkrati pa naznanjajo konfliktno perspektivo družbe.
Osupli, ker nam je vseeno
Socialno gospodarstvo, ki ga poznamo tudi pod pojmom tretji sektor in predstavlja prostor nevladne, neprofitne dejavnosti, bi ljudem moralo vliti upanje, a moč političnih lobijev oz. hobotnic, ki znajo izžeti vse pomanjkljivosti zakonodaje (na primer črpanje sredstev za projekte, ki bi morali biti namenjeni le nevladnim organizacijam, pa niso), je tako velika, da nas, preden se sploh zganemo, brž opozori, da sicer živimo v isti državi, a ne v istem svetu. In v kali zatre vse zamisli.
Treba je omeniti dejstvo, da državljani trenutno nimamo oziroma ne vidimo vzornega voditelja. Manjka nam pokončni, moralni lik. To bi moral biti – že po funkciji – predsednik države, vendar ni, saj njegovo odločanje glede državotvornih postopkov in političnega dogajanja državi bolj škodi kot koristi.
Klene, načelne drže ne najdemo niti med drugimi pomembnimi eminencami, moralnost pa, tako v širšem kot v ožjem smislu, družba nujno potrebuje. Tudi zdaj, po volitvah, državljane vendarle preveva upanje, da bo šel voz končno le naprej, da teh novih obrazov v državnem zboru ne bo zapeljal temačen šarm ‘politikanstva’, ki se skriva za politično funkcijo.
Vsi, ki smo volili, lahko vsaj upamo na to, v nasprotju s tistimi, ki so volitve ignorirali, saj je bila volilna udeležba le nekaj čez 50 odstotkov, kar nazorno kaže na brezbrižnost državljanov do politike, politikov. Kot da bi šlo za osebno zamero, kar sicer ne preseneča glede na dvajsetletno politično zgodovino sumljive narave.
Pa ne da bi z moralnim primanjkljajem želeli upravičiti družbeno malodušje, nasprotno, tudi sami smo zaradi lastnega malodušja zaprepadeni. Z razlogom, saj je v psihološkem smislu malodušje mazohistično stanje duha. A osuplost nad tem, da ničesar ne spremenimo, morda tiči v Kafkovi misli: da je treba priti do točke, s katere ni vrnitve.
Ta korak bi morda za sabo pustil drastične posledice, a bi nedvomno sprožil val sprememb, po katerih kliče družba. Za spremembami pa stoji pripravljenost na aktivno delovanje.
Zavestna (pa tudi nezavedna) težnja ljudi sloni na težnji po izboljšanju življenjske ravni, sploh tistih, ki živijo pod pragom revščine ali na njenem pragu; po statističnih podatkih je teh približno 15 odstotkov. Prikrite revščine je, domnevamo, vsaj še enkrat več, gre za revščino tistih, ki so, čeprav so na trgu dela, revni.
Naša obubožana družba torej ne potrebuje političnega prepričevanja, niti nastopaškega prizadevanja delavskih voditeljev, niti prepričevanja razumnikov – potrebuje lastno idejo, podprto z mnenji strokovnjakov, a izhajajočo iz osebnih izkušenj, saj nas te najbolj izučijo.
Modrec bi morda pripomnil, da starega volka vznemiri tudi vrabec, saj so empirična stališča najpomembnejši dejavnik pri sleherni usodni odločitvi, a pomaga, če se zavemo, da nas nič zunanjega ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.
Torej anonimnost ne sme biti naša prva obrambna linija, ampak novi vidiki reševanja družbenih težav. In ozaveščanje resnično prisotnih vidikov stvarnosti. Dejansko prisotnost resnice. Ki ni medla. Ob njej nas zaskeli, nato pa zmrazi. Potem se vname, a najprej v srcu.
VEČNA LJUBIMCA ALI VAMPIRSKA LJUBEZEN
Ko je neodvisni ameriški režiser Jim Jarmusch pisal scenarij za apokaliptični film Večna ljubimca in ga potem posnel, je imel v mislih dejstvo, da ko se bo svet končal, bo zadnja preživela le ljubezen. Razrasla se bo nad razpadajočim se svetom v vsej svoji temačnosti in skrivnostnosti, svojo veličastnost pa bo lahko prenesla v večnost … Na namišljeni ravni, na mentalni to metamorfozo lahko označimo kot vampirsko ljubezensko zgodbo, kjer boleče erotično in krvavo – tudi če v preneseni obliki, le tako lahko preživi. Vampirska ljubezen švedskega režiserja Tomasa Alfredsona je še en luciden vampirski film o večnosti ljubezni, le da je on dodal še eno raven – odziv na povsem človeški strah pred Neznanim. Oba filma, že glede na žanr, ohranjata arhetip nesmrtnosti in mogočnost mita. Če torej želi človek ljubiti večno, se bo moral vampirizirati, živeti ponoči in se hraniti s človeško krvjo. Rečeno drugače, ljubezen po verovanju nima cene, saj naj bi bila neprecenljiva – ne da se je izmeriti, pretehtati, odtehtati … Vendar tudi zadržati ne. Zato jo lahko umestimo v mit. To se da zlahka dojeti, težo problema pa ima vprašanje, od kod pride, zakaj in kako ljubezen nenadoma nastane … In ravno tako nenadoma izgine …
Puščice hrepenenja
Pri dojetju si lahko pomagamo z nevrološkimi procesi, ki povzročajo zaljubljenost/ljubezen, pozneje pa trpljenje, da se bomo v bodoče znali vsaj do neke mere izognili mučni srčni bolečini, ki nepreklicno sledi, če/ko bomo zapuščeni, mi pa bomo še naprej hrepeneli po duši in telesu ljubljenega. Z razumevanjem vsaj preventivno ublažimo ta neusmiljeni strmoglav, saj je zelo pomembno tudi, kako pademo, kajti strmoglaviti ne smemo na vitalno stran, drugače bomo ostali ohromljeni.
Biološka antropologinja Helen Fisher je z magnetno resonanco slikala in skenirala srečno in nesrečno zaljubljene ljudi in znanstveno utemeljila intenzivne kemične spremembe v delovanju možganov v obdobju zaljubljenosti in ljubezni. Pri zaljubljenosti so aktivni predvsem možganski predeli, ki so aktivni tudi pri zasvojenosti oz. odvisnosti; obsedenost z ljubljeno osebo je enaka tisti, ki jo imajo odvisni in zasvojeni s psihoaktivnimi snovmi. Zato se je iz nesrečne zaljubljenosti/ljubezni zelo težko izvleči. Ljubezen vsebuje vrsto različnih čustev in je le ena od treh možganskih povezav, ki so tesno povezane z reprodukcijo in odnosom do drugih. Povezave nastopijo v treh korakih; prva je spolna sla (povezana z reprodukcijo), druga je romantično stanje vznesenosti (ko pozabimo na druge in se fokusiramo le na eno osebo), tretji možganski sistem pa je navezanost na partnerja (občutek miru in varnosti, občutimo ga z nekom, ki ga dobro poznamo, kar naj bi bil predpogoj za uspešno vzgojo zdravih potomcev). Prvi simptomi zaljubljenosti nam sporočijo dramatično spremembo v naši zavesti; oseba, v katero smo zaljubljeni, postane središče našega sveta. Vse, kar zaljubljeni dobi od svoje ljubezni, se mu zdi dragoceno, ima zanj poseben pomen. Zapomni si sleherno stvar o tej osebi in v glavi sestavlja svojo zgodbo, čeprav se zaveda, da ni resnična, iluzijo počasi in jo ohranja živo. Tukaj je potrebno omeniti simptom obsesivne meditacije; zaljubljeni ne more prenehati misliti na osebo, v katero je zaljubljen, teh misli preprosto ne more spraviti iz glave. Miselno in somatsko se v njem prelivajo intenzivna čustva in ko vidi osebo, ki je središče njegovega sveta, začuti plamen v srcu ali metuljčke v trebuhu, drgetanje kože, mehka kolena, celo omotico. Takrat ima ogromno energije in njegovo razpoloženje močno niha; vesel je, žalosten, ljubosumen, bedi vso noč, ne more jesti ipd. Torej lahko sklenemo – romantična ljubezen pomeni nenehno željo. Kajti zaljubljeni neprestano išče dokaze, ali ga tisti drugi ljubi, ga pozorno opazuje, prebira skrivna sporočila, ki mu jih ljubljeni nevede s svojim vedenjem pošilja, proučuje ga do najmanjše podrobnosti, vse iz razloga potrditve svoje ljubezni. Četudi vse priča o tem, da mu ljubezen ne bo vrnjena, še vedno upa. Za vso ljubezensko magijo pa je kriva kemija, ki je v času zaljubljenosti v naših možganih posebno aktivna; in sicer gre za povečan dopamin (eden od hormonov, ki vplivajo na naše razpoloženje), ki našo pozornost usmeri na partnerja in skupaj s serotoninom ustvarja metuljčke v trebuhu. Torej je dopamin glavni napoj, ki nas motivira, da se katapultiramo proti cilju. Ljubezenska ekstatičnost, povečana energija, izguba apetita, razbijanje srca, živčnost … so stanja, povezana z norepinefrinom, ki pa nastane iz dopamina. Ta kemična snov je povezana tudi s povečano sposobnostjo pomnjenja, zato se zaljubljeni zelo dobro spominja vseh podrobnosti o svojem najdražjem. Vse te lastnosti pa povzročajo pomanjkanje serotonina, ki ga na primer primanjkuje ljudem z obsesivno-kompulzivno motnjo in lahko pri zaljubljenih povzroči obsesivna stanja. Različne ravni ljubezni aktivirajo različne predele možganov in poznajo svoje kemične eksplozije. Če povzamemo po darwinovsko; ljubezenska ekstatičnost je tukaj zato, da človek najde svojega partnerja, se nanj naveže in z njim vzgoji potomce. Narava je namreč zelo konservativna, če nekaj dobro oblikuje, to obdrži – in zaljubljenost/ljubezen ji očitno ustrezata do mere, da ju je treba ohraniti.
Napisala: Dr. Zuzanna Govednik Kraskova
Zaupljiv pogovor z obsojencem
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Namen vsake totalitarne ustanove je prevzgoja oz. resocializacija, ne glede na starost oseb, ki so vključeni v prevzgojni sistem. Zavodi za mladoletne osebe sicer imajo milejše pristope, saj mladoletne osebe nimajo še do popolnosti razvitega abstraktnega razmišljanja in se v prevzgojnem zavodu poleg soočanjem s kaznivim dejanjem učijo tudi veščin socializacije nasploh. Drugače je z odraslimi obsojenci, ki so za kaznivo dejanje brezpogojno odgovorni, ti se soočajo s krivdo učijo se jo sprejeti in načrtovati drugačno, družbi koristno življenje po odpustu. V primeru, če je njihova kazen kratkoročna. Obsojenci z dolgoletno zaporno kaznijo pa se morajo naravnati na drugačen način resocializacije; navaditi se morajo na življenje v zaporu, morajo ga znati sprejeti in čas preživeti koristno in kreativno, z zastavljenimi kratkimi cilji. Takšen je primer obsojenca, ki je prestajal dolgoročno zaporno kazen, brez možnosti predčasnega odpusta pa vendar je našel cilj in motivacijo za delovanje v prid sebi in ravno tako ustanovi. Potrebno je dodati, da je bil za kaznivo dejanje obsojen le s posrednimi dokazi, zato krivde ni priznal, kajti kot pravi, je bil potem naključnih okoliščin vpleten v hudo kaznivo dejanje, saj niti ni vedel za naklep sodelujočih pri zločinu. Kakorkoli že je svojo vpletenost drago plačal, a jo je znal obrniti v pozitivno naravnanost. V zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je preživel dvajset let, v tem času se je vključil v izobraževanje in ga uspešno zaključil, medtem pa je ves čas v sebi iskal kreativne vidike in nagibe, ki bi jih v zaprtem prostoru lahko razvil. Nekega dne se je odločil, da bo poskusil pisat o svojem prejšnjem življenju in življenju v zaporu. Knjigo je s pomočjo sponzorjev tudi izdal, saj so v uredništvu založbe ugotovili, da ima ta obsojenec dar za pisanje. Vendar se ni končalo le pri eni knjigi, pisal je naprej in objavljal, lotil pa se je tudi drugih kreativnih dejavnosti, ki so na voljo v zavodu, kot so različne ročne spretnosti, slikanje ipd. V tem času je pogosto razmišljal, koliko knjig bo napisal in kaj bo vse ustvaril, ko bo odpuščen, v glavi je do potankosti izdelal načrt, kako bo potoval po državi in promoviral knjige kot primer dobre prakse iz zaporniškega življenja. Vendar se to ni zgodilo. Po odpustu je hudo zbolel, zdravljenje pa je terjalo nekaj let časa in okrevanja. Ne le zdravstveni negi ampak tudi njegovemu trdemu in odločnemu značaju, se je uspešno pozdravil, še okreva in morda zato vneme do pisanja trenutno ne čuti, prišel pa je na odlično idejo, da bo v skupinah samopomoči s svojimi izkušnjami in načinom prestajanja kazni pomagala drugim, kako svojcem zaprtih tako tudi nekdanjim obsojencem, predvsem povratnikom. Izjemna oseba in izjemen pristop do kaznovanja, sprejemanja in darovanja ter do življenja nasploh. Njegova naravnanost da misliti …
Zaporniški pobeg – tendenca obsojencev
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Pred kratkim je Slovenijo doletela novica o pobegu dveh zapornikov iz tehnično varno zgrajenega zapora. Eden od pobeglih zapornikov je pobeg na spletnih omrežjih tudi opisal, in sicer, prikazal ga je tako, da se pobeg iz zapora ne zdi nič težkega oz. zahtevnega. Skozi zgodovino zaporske zgodovine pri nas in po svetu nasploh, odkar so zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) del kazenske zakonodaje, se pravi, odkar je kaznovanje sistemsko urejeno, je pri obsojencih prisotna težnja, želja po pobegu. Pobeg torej v širšem smislu predstavlja izziv, neke vrste maščevanja sistemu, v ožjem smislu pa poleg želje po za obsojenca pobeg pomeni dokazovanje, nadvlado, višjo inteligenco, iznajdljivost in tudi maščevanje zaporniškemu osebju. Glede na statistične podatke je v zaporih zaprtih približno 50 odstotkov oseb, ki so se z zločinom srečali nehote, priložnostno ali po nesreči, se pravi zaradi neugodnih okoliščin (v to skupino sodijo, prometni in gospodarski kriminal, uboji po nesreči itn.), te osebe nimajo diagnostike, ki bi potrjevala njihovo disocialnost, zato tudi ne razmišljajo o pobegu kot dokazovanju, nadzoru ali spretnosti . V drugo, diagnosticirano skupino (v največ primerih gre za psihopatijo in sociopatijo) pa sodijo osebe, ki se s kriminalno dejavnostjo ukvarjajo poklicno, ti posamezniki so že v otroštvu in mladosti kazali znake asocialnega in nasilnega vedenja, na kar je v veliki meri vplivalo primarno in sekundarno oz. socialno okolje, kjer ni bilo možnosti za razvoj zdravih, socialnih veščin. Zato za tistih približno 50 odstotkov obsojencev zapor kot totalitarna ustanova ne predstavlja posebne ovire pri nadaljnjem kriminalnem delovanju, saj je največ povratnikov iz te skupine. Disocialnost ima posebno »prednost«, ki jo tovrstni obsojenci s pridom izkoriščajo, to pa je visok inteligenčni količnik. Ne preseneča torej, da jim tu in tam uspe izpeljati pobeg na nenavaden, spreten, celo kreativen način. Obstaja pa tudi tretja skupina, statistično nedokazljiva – to pa so osebe, ki so obsojene po krivici, ki resnično niso storili kaznivega dejanja, čeprav tega niso mogli dokazati. Tisti zaporniki, ki sicer običajno niso diagnosticirani, imajo celo nekakšno »pravico« razmišljati in planirati, da bi pobegnili. Jaz bi …
Države z najhujšim zaporniškim režimom – Sirija
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Zavodi za prestajanje kazni zapora kot totalitarne ustanove imajo že po svoji naravi strah vzbujajočo konotacijo, saj so namenjeni kaznovanju za storjena kriminalna dejanja. Tako je v državah, kjer vlada mir, na vojnih področjih pa ima zapor še bolj zlovešči sloves, saj je zaradi izrednih razmer v državi, ki je v vojni, tudi zaporniški red drugačen, se pravi, bolj tog in bolj brutalen. Nikoli v človeški zgodovini ni bilo toliko vojnih žarišč (naj bi jih trenutno bilo okoli 264), to pa lahko pripišemo tudi demografskemu učinku, kajti na planetu trenutno živi okoli 9 milijard ljudi), ki jih je potrebno nahraniti, boj za preživetje, kije povsem naravni vzgib in poleg političnih interesov visoko razvitih držav, vzrok spopadov in vojn. Zaporniški sistem pa mora delovati tudi v vojnih okoliščinah, režim vojaških zaporov pa se razlikuje od zaporskega delovanja v miru. Vojaški zapor Tadmor v Siriji je med vsemi do sedaj prikazanimi zapori v rubriki Izza rešetk najhujši. Zapor je 2001 leta zaprli in ujetnike premestili v druge sirske zapore, ki se po metodah »resocializacije« bistveno ne razlikujeojod Tadmora. Tudi v času, ko Sirija ni bila v vojni je slovel po grozljivem mučenju in usmrtitvah zapornikov, ki so bili in so absolutno brez pravic. Znan je podatek, da so v tem zaporu leta 1980 komandosi nemilostno postrelili ali z mučenjem ubili več kot 1000 zapornikov. Za mučenje zapornikov, ne glede na dejstvo ali so pravnomočno obsojeni ali v postopku ugotavljanja krivde, se pravi ne glede na to ali so krivi ali nedolžni, so tam uporabljali srednjeveške metode, na primer, zapornike oz. ujetnike so prebičali do smrti, razsekali so jih s sekirami, ali privezali z vrvmi in jih vlekli do smrti. Iz tega je sklepati, da so vse metode v vojaških zaporih v času vojnega stanja dovoljene, v slogu cilj ne izbira sredstva, a zastavlja se vprašanje, kakšno zaporniško osebje oz. kakšni ljudje lahko izvajajo takšne kazni, razen takšnih, ki so že sami razčlovečeni, kajti politični režimi držav Bližnjega vzhoda ima posebne tehnike urjenja državnih uslužbencev. Zato bo glede premisleka primerna misel G.C. Junga– mučeni postanejo mučitelji …
Države z najhujšim zaporniškim režimom – Brazilija
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Kazenska zakonodaja je za izvajanje kazni zapora poglavitnega pomena, kajti kazenske določbe se lahko izvajajo le, če so sistemsko podprte. V nasprotnem primeru so zavodi za izvrševanje kazni zapora nekako prepuščeni sami sebi in v ustanovi prevlada anarhija oz. premoč zaprtih obsojencev. Južnoameriške države so znane po pridelavi opiatov, na gospodarski ravni v zdravstvene namene, vendar iz vidika sive ekonomije so te države vodilne v tihotapljenju mamil. Kar morda niti ni tako presenetljivo, saj se večina držav Južne Amerike popada z revščino, korupcijo in nestabilnimi vladami, ki imajo za posledico državne udare, ustanavljanje paravojaških enot, te pa vladajo po svojih pravilih. Zaradi politične nestabilnosti je trg dela negotov, brezposelnost in posledično kriminal sta visoka, kazenska zakonodaja pa ni optimalno urejena oz. država je nemočna glede kazenskih sankcij in tudi enormnega naraščanja kriminalitete, kar se odraža tudi v zavodih za prestajanje kazni zapora. Takšen je bil zapor Carandiru v Braziliji, ki je bil eden največjih v državi – ko je bil na vrhuncu je v njem prebivalo tudi do 8000 obsojencev. V tem zaporu pazniki, k jih je bilo premalo, skoraj niso imeli nadzora nad obsojenci, kar je pogosto pripeljalo do uporov zapornikov in medsebojnih obračunavanj, kajti orožja v ta zapor ni bilo težko pretihotapiti. Znan je strelski obračun iz leta 1992, med katerim je bilo ubitih več kot sto zapornikov. Higienske razmere so bile katastrofalne, vsak peti obsojenec je bil okužen z virusom HIV, zaradi nezadostne zdravstvene podpore s strani države, zaporniki pogosto med operacijskim posegom niso dobili anestezije, kar je pripeljalo do nadaljnjih zdravstvenih zapletov, tudi smrti. Zapor so leta so 2002 porušili, zapornike pa premestili v druge zapore, ki se po zaporniških pravilih bistveno ne razlikujejo od Carandiruja …
Države z najhujšim zaporniškim režimom – Kenija
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
V zavodih za prestajanje kazni zapora je cilj resocializacija zaprtih oseb, v smislu učenja socialnih veščin, s katerimi bi obsojenci po odsluženi zaporni kazni na prostosti prispevali družbi. Vendar se prevzgoja oz. način preoblikovanja osebnosti obsojenih od države do države razlikuje. V Afriki, kjer veliko večino držav pesti brezposelnost, revščina lakota, nizka gospodarska rast, korupcija na vseh nivojih oblasti in posledično anarhija, državni udari in ustanavljanje paravojaških enot, ki obvladujejo določene teritorije države izven pooblastil in zakonodajnih zapovedi, so temu primerno naravnani tudi zaporniški režimi. Zapor v Nairobiju v Keniji je eden tistih zaporov, kjer so zaporniki popolnoma brez vsega. Zapor je zaradi onemogočanja pobegov zgrajen v obliki labirinta. Poleg ekstremne prenaseljenosti (npr. zaporniki s krajšo zaporno kaznijo bivajo v sobah za 50 oseb, v njih pa se jih gnete tudi do 350). V tem zaporu obsojenci nimajo niti osnovnih potrebščin, na primer, nimajo svojih ležišč oz. žimnic, nimajo zaporniških oblačil, zdravstvene oskrbe praktično ni, zaradi tega je tam smrtnost na letni ravni ena najvišjih. Zaradi ekstremnih vročin se zaporniki nenehno potijo, dehidrirajo in obolevajo. Nasilje, zlorabe in obračuni med zaporniki pa so vsakdanji pojav, smrti, ki se v takšnih primerih zgodijo pa se ne raziskuje niti zakonsko oz. kazensko ne preganjajo. Človeško življenje torej nima nikakršne vrednosti. Kar pa najbolj zaznamuje zapornike in je najhujša lastnost tega zapora je nečistoča, ki ima za posledic grozljive življenjske razmere, v katerih preživijo le najbolj utrjeni. Zapor je valilnica različnih bolezni, pogosto nalezljivih, ki jih z okornim zdravstvenim pristopom le stežka zajezijo. Če vzamemo v obzir, da Kenija sodi med bolj razvite in gospodarsko relativno stabilne afriške države, si razmere v zaporih v manj razvitih in obubožanih afriških držav raje ne želimo predstavljati …
Države z najhujšim zaporniškim režimom – Turčija
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Pojem prevzgoje oziroma resocializacije, ki je tudi namen ustanavljanja zavodov za prestajanje kazni zapora ima od države do države različno obrazložitev in atribucije za kaznovanje obsojenih oseb. Turčija na primer, je ena od držav s skrajnje brutalnim načinom kaznovanja že zaprtih oseb. V zaporu Diyarbakir ne pesti zapornike le prostorska stiska; to je zapor, kjer so zaprti tudi otroci, ki prestajajo dosmrtno kazen. O pravicah teh otrok ni mogoče govoriti, po turški zakonodaji so ti otroci zaprti kot odrasli in s tem dejstvom izgubijo vsak privilegij, ki bi otroku kot psihosocialnemu bitju, ki je še v razvoju, pripada. O higienskih razmerah v tem primeru ne moremo govoriti, kajti ustanova je zgrajena na močvirnem območju in so nekateri prostori in hodniki nenehno poplavljeni. Značilnost tega zapora je tudi v tem, da so tam zaprti tudi politični zaporniki, ki niso deležni niti minimalnih človekovih pravic; tem obsojencem so prepovedani obiski, zdravstvena oskrba in športne aktivnosti, pogosto so izpostavljeni mučenju, kajti ta zapor slovi tudi po najbolj brutalnih zaporniških paznikih, nasilje nad obsojenci pa jim dovoljuje kazenska zakonodaja oz. sistemska ureditev, po kateri je določeno, da so zaporniki osebe, ki so s storjenim kaznivim dejanjem izgubili vse človeku pripadajoče pravice. Če vzamemo v obzir, da je Turčija sekularna država in se tam v zaporu znajdeš tudi že zato, če si oblastem sumljiv, ni težko sklepati, koliko obsojencev prestaja zaporno kazen po krivici, natančno, zaradi političnih konstruktov. Poleg krutega mučenja, na primer, vsakega novega zapornika najprej do nezavesti pretepejo, potem pa pustijo za nekaj ur ležati v banji, napolnjeni z iztrebki. Iz ustanove prihajajo tudi grozna poročila o posilstvih in spolnemu zlorabljanju. Iz tega zapora je praktično nemogoče zbežati, kajti pazniki ob najmanjšem sumu o pobegu ali ob presoji, da se zaporniki ne vedejo primerno, nadnje spustijo izurjene pse, da jih grizejo. Zaradi strukture in načina delovanja zapora Diyabakir ni presenetljivo, da je tam smrtnost (samomori, uboji, umori), gledano iz vidika svetovnega merila, ena najvišjih.
Države z najhujšim zaporniškim režimom – Francija
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Zapor naj bi obsojence na novo socializiral, tako, da bi po odpustu delali v dobrobit družbe. Vendar je veliko primerov, ko obsojeni po odsluženi kazni uberejo enako pot, ki so jo bili vajeni pred služenjem kazni. Pri tem gre za disocialne osebnosti (kamor sodita psihopatija in sociopatija), ki so na bazični čustveni ravni poškodovani in so nezmožni empatije. Toda, če v zavod za prestajanje kazni prispejo osebe, ki nimajo lastnosti disociativnosti, kaznivo dejanje pa so storili naključno, po nesreči ali nehote (npr. obsojenci, zaprti zaradi prometnih nesreč ali če se je kriminalno dejanje zgodilo nenaklepno, ipd.), takšne osebe v zaporu skorajda nimajo možnosti resocializacije, niti preživetja. Zapor La Sante v Parizu je eden tistih zaporov, ki slovi po največjem številu samomorov, na leto jih je tudi čez 100. Zaporniki imajo možnost preživetja izven celice le do 4 ure, kar nikakor ne ustreza vidiku resocializacije, zato se temu primerno v tem prostem času dogajajo nasilje in brutalno obračunavanje med obsojenci. Dostop do kopalnice pa je možen le dvakrat na teden, bolni obsojenci, niso deležni primerne nege, denimo, bolniki s pljučnimi boleznimi so nastanjeni v neprimernih celicah, režim v zaporu nasploh je krut in obsojencem nenaklonjen, primer; dovoljeno je kaznovanje obsojenca z odtegljajem vode, kar lahko poleg dehidracije, povzroči različne duševne težave, v obliki duševnih motenj, kot je depresija, anksioznost ipd., saj so elektrociti, ki jih dobimo z vodo prvenstvenega pomena za delovanje organizma. Statistični podatki kažejo na enormno količino zbeganih obsojencev, kar v ekstremnem primeru pripelje do samodestruktivnosti. Če pa vzamemo v obzir, da je bil obsojenec obsojen po krivici, ne preseneča visoko število samomorov.
Države z najhujšim zaporniškim režimom – Guantanamo – Kuba
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Da bi se izognile kriminaliteti, nanjo vplivali in jo zmanjševali države oblikujejo kazensko zakonodajo na podlagi vladajočega sistema oz. glede na družbeno ureditev: sekularne države in države z absolutističnim vladajočim sistemom imajo temu primerno izoblikovano kazensko zakonodajo. Zato zapor Guantanamo, ki je pod pristojnostjo Združenih držav Amerike, nahaja pa se na teritoriju Kube, predstavlja izjemo, saj v ZDA vlada demokratična družbena ureditev, a glede na položaj zapora (ki ni na tleh ZDA), je Guantanamo totalitarna ustanova, kjer so zaprti zaprte osebe brez obsodbe. Je eden najbolj znanih zaporov na svetu, z najbolj okrutnimi mučenji, in zapor z najbolj nasprotujočimi sankcijami glede temeljnih človekovih pravic. Zaporniki so tudi nekaj mesecev zaprti v kletkah, na dvorišču ustanove, izpostavljeni so javnemu sramotenju in mučenju, na obsodbo pa čakajo tudi desetletja. Obsodba je v najbolj pogostih primerih bremenilna, ne glede na subjektivne dokaze, zato je iz tega zapora praktično nemogoče priti živ, večina zapornikov torej prestaja dosmrtno kazen; večino po letih presojanja pa obsodijo na smrtno kazen, pod pretvezo »sodelovanja pri terorističnih napadih« ali simpatiziranje z zloglasnimi terorističnimi skupinami. Zapor je ustanovljen po 1. septembru 2001 leta, natančno, po terorističnem napadu na ZDA (na World center v New Yorku), v ta napad pa veliko ljudi, vključno z vojaškimi analitiki dvomi, ki ponujajo nešteto dokazov o teoriji zarote, da je šlo za iskanje vzroka za napad na Iran. Torej zapor Guantanamo ima status vojaškega zapora, ki se ne meni za splošna in osnovna etična merila, ki veljajo v vojnih razmerah; da je potrebno z ujetniki ravnati človeško, jim pošteno soditi, brez konstruktov in razčlovečenja.
Države z najhujšim zaporniškim režimom – Venezuela
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) že kot totalitarna ustanova zbuja v ljudeh strah in neke vrste strahospoštovanja. Ta vidik dojemanja služi svojemu namenu že s tem, da je zaporniku življenjski prostor določen oz. strnjen, gibanje pa skrajnje omejeno, kar ne sovpada s človekovo težnjo po svobodi. Zaradi tega paradoksa se državljani že podzavestno izogibajo kaznivemu dejanja, kar je pravzaprav tudi smoter totalitarnih ustanov. Pri nas v Sloveniji je sistemsko urejeno tudi za pravice zaprtih oseb, ki jih nedvomno imajo, vendar se ta načela pogosto razlikujejo in so v vsaki državi prilagojena državni ureditvi. Nekateri južnoameriški zapori tako slovijo po anarhični kazenski politiki, ki ni sicer sistemsko določena, a glede na prostorsko stisko, s katero se te države z visoko stopnjo kriminalitete spopadajo, se je menda rešitev ponudila sama. V Venezueli na primer, v zaporu La Sabaneta se jih na prostoru, določenem za 15000 zapornikov gnete tudi do 30000. Varovanje obsojencev je zaradi omejenega števila varnostnikov v takšnem primeru, milo rečeno, pomanjkljivo; konkretno, 150 obsojenih oseb varuje oz. zanje skrbi en paznik. Zato se je v ustanovi razvila posebna hierarhija med samimi zaporniki; premožnejši si lahko kupijo boljšo celico, tudi dve, če so na vrhu hierarhične lestvice in jo potrebuje za svoje, denimo jim, podrejene. Zaradi skupin, najpogosteje pa pripadnosti različnim tolpam (saj se zaprti obsojenci, ki pripadajo isti tolpi v zaporu družijo še bolj), življenje v tem zaporu skorajda nima cene; saj pripadniki tolp med seboj rešujejo probleme, najpogosteje z umori, pohabljanjem, krutim pretepanjem ipd. Če pa te ne ubijejo v spopadu, zelo velika verjetnost je, da umreš od kolere (letno umre za to boleznijo čez 100 zapornikov), ki, z manjšimi zajezitvami, razsaja v ustanovi, kajti kakovost prehrane in higienske razmere so na najnižji možni stopnji; če so zaporniki, tisti v nekakšnem odprtem režimu (običajno so to obsojenci s krajšo zaporno kaznijo, ker niso storili najhujšega kaznivega dejanja, kot je umor, poskus umora in oborožen rop), prisiljeni spati na tleh po hodnikih, pravih kopalnic in stranišč ni (izločanje se opravila v vrečko), takšni pogoji so torej optimalni za nastanek nalezljivih bolezni, ki jih pod takšnimi pogoji ne bo mogoče povsem zajeziti. Če torej, tako od daleč, primerjamo naše zapore z omenjenim, ne moremo drugače, kot da se nam utrne misel, da naši obsojenci gredo v zapor pravzaprav na premislek (kot radi rečemo, na prisilni dopust ali počitek. Zanimivo je torej vprašanje, zakaj potem iz zapora bežijo …
Države z najhujšim zaporniškim režimom – ZDA
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Kazenska zakonodaja je glede na svetovne smernice različna in odvisna od političnega režima posamezne države. V rubriki Izza rešetk bodo v naslednjih številkah predstavljene države z najhujšim zaporniškim režimom. Danes bo to zapor v Kaliforniji (ZDA). Pogosto se zgodi, da zapori, ki so nastali oziroma zgrajeni stoletja nazaj implicitno vplivajo na odločitve kazenskih organov in v takšnih zaporih še danes prestajajo kazen obsojenci, ki so obsojeni za kazniva dejanja, ki se v teh totalitarnih ustanovah tradicionalna in tipična. Takšen je primer kalifornijskega zapora San Quetin., kjer prestajajo kazen najhujši posiljevalci in morilci, število zaprtih ni veliko, oscilira okoli številke 700. Ti obsojenci (v veliki večini) čakajo na usmrtitev. V preteklosti so smrtno kazen izvajali v plinski celici, danes pa to storijo z injekcijo, kar je že nekaj časa zelo sporno, saj je nekaj obsojencev zaradi počasnosti delovanja smrtonosnega koktajla, kjer je najusodnejša sestavina kalij klorid, ki ustavi bitje srca, med dolgotrajnim umiranjem zelo trpelo, zato iščejo bolj ustrezne solucije oz. sistemske rešitve. Ko sem med gostujočim predavanjem v ZDA sem obiskala ali se seznanila z delovanjem nekaj zaporov, sem ta zapor – če bi na lestvico rigoroznosti izumila lestvico – oštevilčila s številko deset. Kajti dinamika in struktura dela v ustanovi zahteva in terja od zaposlenih visoko profesionalnost na vseh področjih, saj je obsojence potrebno nekako pripraviti na dan usmrtitve, opremiti jih je potrebno s stabilnim duševnim stanjem in psihosocialnimi vidiki v smislu uporabe časa, ki je obsojenemu ostal še na razpolago. Nedvomno zahtevno in odgovorno delo za zaposlene, ki sami niso dovolj ali sploh niso opremljeni z veščinami empatije, ki je bistvena lastnost, potrebna, da vsak dan sobivaš z zaprto in na smrt obsojeno osebo. Že omenjeno dejstvo je dovolj obremenjujoč za strokovno osebje v zaporu, sledijo pa jim druga nič manj zaskrbljujoča dejstva, ki lahko vplivajo na duševno stanje zaposlenega v omenjenem zaporu, zaporu, ki je edini v ameriški zvezni državi Kaliforniji zadolžen za izvrševanje smrtne kazni. Navsezadnje je prisoten tudi najtežji vidik, vidik nedolžnosti, saj je napačna presoja pravosodja bila in je možna in tudi v ameriški družbi prisotna. Je pa prisotna tudi nekakšna naravna rešitev, olajšanje, saj dejansko statistično stanje priča, da veliko število obsojenih umre prej naravne smrti, kajti čakalna doba na usmrtitev, torej – ameriški vidik kesanja, je zelo dolga, traja tudi desetletja. Tako lahko z gotovostjo pritrdimo, sicer v običajnem življenju floskuli, a v tem primeru – veliki resnici – da je smrt resnično odrešitev …
Se nadaljuje
Mladoletni prestopniki
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
V Republiki Sloveniji se mladoletni storilci kaznivih dejanj obravnavajo po naslednjih stopnjah: 1. mlajše mladoletne osebe (od 14 do 16 leta starosti), 2. starejši mladoletniki (od 16. do 18. leta) in 3. mlajši polnoletniki (od 18 do 21. leta). Ta razvrstitev je pomembna glede vrste pre-vzgojnih ukrepov in kazni.
Otroci do 14. leta za kaznivo dejanje niso odgovorni, kar natančno pomeni, da se takšni primeri ne obravnavajo na sodišču. Te primere prevzamejo centri za socialno delo (CSD), ki svetujejo staršem in otroku možne socialno varstvene storitev. Ko mladostnik dopolni 14 let je kazensko odgovoren za storjeno kaznivo dejanje. Tožilstvo po prejemu ovadbe, ki ga poda policija, zahteva pripravljalni postopek, pri katerem sodelujejo CSD-ji, ki morajo podati podatke o zrelosti mladostnika, o okoliščinah in razmerah, v katerih živi ter drugih okoliščinah glede mladoletnikove osebnosti. Dalje organ pregona (tožilstvo) opravi pogovor s starši in mladostnikom – to je t.i ugotovitveni postopek, nato pa pripravi poročilo za sodišče. CSD izrečene vzgojne ukrepe izvaja, jih spremlja in po določenih časovnih intervalih obvešča sodnika. Vzgojni ukrepi se izvajajo z namenom vzgojno vplivati na mladostnika, zato je izrednega pomena, da pri postopku sodelujejo starši, ki otroka najbolje poznajo, saj v primeru, ko pride do prekinitve šolanja, je mladostnik posebno ogrožen, saj svoje nezadovoljstvo in potrebe skuša zadovoljevati na neustrezen način, in sicer z izvrševanjem kaznivih dejanj, zlorabo alkohola in ilegalnih drog ipd. Zato se tekom obravnave skuša uporabiti vsa pravne načine in mladostnika usmerjati, da svoje potrebe zadovoljuje na bolj primeren način. Eden od načinov je tudi družbeno koristna dela, ki s v naši zakonodaji vpisana kot možnost izvrševanja kazni mladoletnih oseb, a se ta možnost ne izrabi v optimalni obliki, gotovo pa ne v zadostni meri. Kar je škoda, saj bi se mladostniku ob, denimo, urejanju zelenic po urbanih naseljih lahko porodila ideja, zanimanje za svoj bodoči poklic, ki bi bil lahko botanik, vrtnar, hortikulturist, krajinski arhitekt … Vse je možno, otrok potrebuje le intenco, ta pa notranjo, in v konkretnem primeru – zunanjo motivacijo, ki bi mu bila dolžna ponuditi družba …
Izza rešetk na Islandiji
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
V skladu s cilji Sveta Evrope, ki so varovanje in uveljavljanje človekovih pravic po vsej evropski celini, kamor je umeščena tudi Islandija, je tudi njena kazenska zakonodaja. Islandija je država s 330 000 prebivalci, ki skrbno varuje okolje, naravo, živali in sodržavljane. S približno enako mero vneme pa skrbijo tudi za poštenost in družbeni red, zato ne preseneča, da ta otoška država nima visoke stopnje kriminalitete. Za primer vzemimo obsojene bankirje oz. »banksterje« kakor so jih v javnosti poimenovali; Islandci so raje dopustili bankrot propadlih bank in z denarjem, ki bi morali banke sanirati so raje pomagali razvoju države in ljudem. Tako so bankirje praktično obsodili ljudje, saj so se uprli odplačevanju dolga »zavoženih bank«, predsednike uprav in nadzornih svetov pa je sodišče zaradi finančnih špekulacij, pranja denarja in nerealnih posojil v tujini obsodilo skupaj na 46 let zapora. Med poslovnim obiskom Islandije sem se o razmerah v islandskih zaporih pogovarjala z odvetnikom iz Reykjavika, zagovornikom obsojenega preprodajalca prepovedanih substanc, ki je poudaril, da v zavodih za prestajanje kazni zapora vlada hierarhičen red, v le-tega pa je vpeto delo oz. vsakdanja do osem urna zaposlitev – na zaprtih oddelkih imajo obsojenci za vsak dan določeno delo, dejavnost ali nalogo, na polzaprtih in oddelkih s prostim izhodom pa vsem obsojence priskrbijo zaposlitev(za to so subvencionirana določena podjetja), vsi pa so, poleg športnih in kreativnih dejavnosti, deležni skrbne psihosocialne obravnave, katere se morajo udeleževati, bolj intenzivna socialna obravnava je pri koncu prestajanja kazni, da se obsojene osebe lažje vrnejo v družbo. Dosmrtne kazni nimajo (imeli so jo v preteklosti, ko so bili v političnem »zavezništvu« z Norveško). Povratništvo je v upadu, opažajo pa porast huliganstva in agresivnega vedenja pri adolescentih, ki pa ni ravno skrb vzbujajoče, saj je na Islandiji brezposelnost ena najnižjih na evropskem območju pa tudi v svetovnem merilu, zato imajo mladi možnost zaposlitve takoj po končanem izobraževanju. Islandija je dežela redu, preudarnega sobivanja z naravo in izkoriščanja naravnih virov, na primer geotermalno ogrevanje je edinstvena poraba naravnega toplotnega vira in ogreva »zastonj« praktično ves vulkanski otok. Tudi zapore. In zapornike. Morda torej zaradi tega na Islandiji ne poznajo upore ali stavke v njihovih kazenskih ustanovah …
ZDRAVLJENJA ZASVOJENOSTI V ZPKZ
Napisala: Zuzanna G. Kraskova
V tortalitarni ustanovi kot je Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) se je človeku, ki se rodi svoboden, težko prilagoditi na skrčen življenjski prostor, ki običajno meri le nekaj kvadratnih metrov. Toda to ni največja težava, velik problem je tudi v dejstvu, da v ZPKZ pristane veliko oseb, zasvojenih s psihotropskimi snovmi. Torej, za te osebe je prestajanje kazni dosti težje; zminimaliziran habitus, s sistemom določeno socialno okolje, nadzor in disciplina so bistveni dejavniki, ki vplivajo na duševno stanje obsojenca. Zasvojenost je resna duševna motnja, ki sama ne bo izginila, nasprotno, »prisilila in prepričala bo možgane«, da je to, na primer, le začasno, da se človek prilagodi na novo življenjsko okolje, ali da uživanje drog sploh ni posebno velik problem, saj s tem v trenutku lahko preneha, če se le tako odloči. In tako on nadaljuje v nedogled, naprej po zasvojeni poti. Torej, pri zdravljenju zasvojenosti (ravno tako odvisnosti) so bistveni bazični miselni vzorci, ki so pri zasvojenih praviloma napačni, škodljivi, izvirajo pa iz preteklosti. Začeti je torej treba pri spreminjanju teh vzorcev, seveda, po fizičnem prečiščenju. V ZPKZ v Sloveniji in v državah EU pa tudi po svetu, se poskuša sistemsko pomagati zasvojenim osebam tako, da se jih vključi v različne terapevtske programe, kreativne delavnice, športne aktivnosti, izobraževanje, skratka, v aktivno preživljanje prostega oziroma vsega časa v ustanovi. Toda, droga je trdoživ sopotnik in vedno najde pot k zasvojencu, seveda, po skrivnostnih kanalih, ki so po svoje izziv, saj je skrivnostnost od nekdaj privlačila ljudi, in na žalost, najpogosteje mladoletnike, ki s postavljanjem in heroizmom, kar jim ga za hip substanca ponuja, iščejo rešitve za trenutne težave, ali lasten pogled na svet, svoj prostor pod soncem, samopotrditev. Na kratko rečeno, tako iščejo svojo identiteto. Vendar se to iskanje dogaja na napačen način in na napačnem kraju (vseeno ali je zunaj ali v zaporu), kajti človek po bližnjicah, na hitro nikakor ne more priti do bistvenih spoznanj, zato je empirika tako zelo pomembna. Torej, za spoznanje je potreben čas. Ljudje običajno pravijo, da je pri tem ključnega pomena volja, kaj pa je volja? Volja je v nekem smislu usoda, torej z močno voljo vplivamo lahko na potek svojega življenja. Da bi pa bila življenjska pot za nas dobra in prava, potrebujemo nekaj močnejšega, nekaj trenutnega, ki v sekundi spremeni tok naših misli. To pa je motiv – potrebujemo motivacijo, predvsem notranjo (zunanjo poiščemo na terapiji, v različnih delavnicah itn.). Notranja motivacija je povezana s kratkoročno določenimi cilji, denimo, kreativnost, ki je eden najmočnejših motivacijskih dejavnikov, saj vpliva na možganske procese, povezane z dopaminom, ki se ob pravem kreativnem delu izloča, človeka stimulira in ga »naredi« dobre volje, izven pomoči zunanjih substanc. Kreativen je lahko vsak, le če je dovolj in pravilno motiviran, če ne gre pri posamezniku za določeno organsko poškodbo. Pri optimalno notranje motivirani osebi ne igra nikakršne vloge ne omejen življenjski prostor, ne preteklost, ne socialni stiki, pomembna je le sedanjost in delo, ki ga opravlja s kreativnim pridihom, kar natančno pomeni, da delu doda nekaj svojega, nekaj svojstvenega tkiva, kar je morda šport, risanje, kiparjenje ali pripravljanje hrane sotrpinom v zaporniški kuhinji …
PRIMER USPEŠNE RESOCIALIZACIJE
Napisala: Zuzanna G. Kraskova
Vlado je odraščal v družini brez očeta, vzgajala ga je mati samohranilka, ki je priložnostno delala, tudi dve službi hkrati, da bi prehranila njega in mlajšo sestro. V najstniških letih je Vlado materino odsotnost večinoma izkoriščal tako, da se je izogibal pouku, se pozno v noč potepal, popival, kadil travo in sem ter tja s prijatelji, ki so nekateri izhajali iz povsem solidnih družin, in le nekateri iz disfunkcionalnih, ušpičil kakšno »kaznivo dejanje«, ki se njemu takrat, pravi, sploh ni zdelo tako kaznivo; »saj je večinoma šlo le za vlome v avtomobile, kraje koles ipd«. Čeprav je odraščal v okolju, kjer je bila klima za razvoj asocialne osebnosti prava, je Vladu uspelo končati srednjo šolo, to pa zato, ker ga je dedek, ko je njegovo ponočevanje vzel skrajnje resno, privil in z vztrajnostjo dosegel, da je Vlado uspešno zaključil šolanje. A navada je železna srajca, si je najbrž rekel Vlado in druženja z nekdanjo družbo ni prekinil, še več, med poletjem, po končani srednji šoli se je to še okrepilo. Vesel šolskega uspeha, se je odločil nekaj dni »žurat«, saj si je zaslužil, je menil. S prijatelji je popival in se zakajal, nekega dne pa so se odločili, da bodo drznejši, zakaj ne, da bodo preizkusili svoj pogum in vlomili v bližnjo zlatarno. To jim je tudi uspelo, a ne brez žrtev; sredi belega dne so zlatarno oropali in lastnika hudo poškodovali. Že naslednji dan so jih policisti aretirali, saj so za sabo, opiti in zakajeni, pustili nedvomne sledi. V priporu so se izgovarjali na to in ono, valili krivdo eden na drugega, razen Vlada, on je vse lepo priznal. V zaporu je potekalo vse tako, kot to mora v prevzgojni ustanovi potekati; najvišjo vrednost je imela disciplina in samodisciplina, ki jo je bil Vlado navajen še ob dedkovi vzgoji – večkrat je bil zaradi vzornega vedenja izbran celo za zapornika tedna. Skratka, Vlado se je resocializiral in bil eno leto prej pogojno odpuščen. Vendar je bil zapor praktično dopust, v primerjavi s tem, kar ga je čakalo zunaj. Okolica ga ni in ni sprejela, saj se je o njem marsikaj šušljalo, in zanj končno obveljalo, da je bil (gotovo) glavni krivec, saj bi samo cepec vso krivdo zvalil nase. Vendar to ni bilo vse, to ni bilo v primerjavi nič z dejstvom, da ga je dedek, tako mu je rekel, odpisal in z njim ni želel imeti nikakršnih stikov več. Ker sta s sestro in mamo živeli pri njem, je ta problem Vlada postavil pred dejstvo – da je ostal brez strehe nad glavo. Tisto poletje je preživel na ulici in si iskal delo, da bi si lahko najel stanovanje. Svetle trenutke je predstavljala le mama, ki mu je občasno stisnila v dlan nekaj denarja. Jeseni je že skoraj obupal: ni bilo ne dela ne priložnosti zanj. In tako je pristal, da bo šel s skupino uličnih »frendov« v akcijo (mišljeno rop), saj tako, je menil, ne bo šlo naprej. Tistega dne je deževalo in ko jo je tako ves premočen ubiral proti zbirnemu mestu, se je znašel pred zavetiščem. Vstopil je. Pravi, da še danes ne ve, zakaj. Vodji zavetišča je vse razložil, se z njim dogovoril, da se bo redno udeleževal skupin za samopomoč in da mu bo pri vodenju zavetišča brezplačno pomagal, če tam lahko prenočuje. Pozneje je dobil službo in si najel stanovanje. A v zavetišču dela še danes.
Le upamo lahko, da bo veliko nekdanjih obsojencev, povrhu brezdomcev, nekega deževnega dne pred sabo in pravočasno zagledalo vrata odrešitve. Ali prijazno roko svetovalca na področju psiho-socialne pomoči.
IZZA REŠETK – TAKO IN DRUGAČE
Napisala: Zuzanna G Kraskova
Blaž izhaja iz povsem povprečne, urejene delavske družine; oba starša sta zaposlena, je starejši od dveh sinov v družini. Ko je bil deček, je bil oče nanj ponosen, saj je kazalo, da mu učenje ne bo predstavljalo nikakršnih težav, osnovno izobraževanje je zaključil z odliko, brez posebnega napora. V prvem letniku srednje šole pa se je zataknilo. Blaž je naenkrat ugotovil, da ga je začelo zanimati preveč stvari, in vse prej kot učenje, ki ga tako ni bil vajen. Dneve in večere je prebedel za računalnikom, saj je očeta z lahkoto prepričal, da spletne aktivnosti potrebuje za šolske naloge, mama pa mu je brezpogojno zaupala, kajti njegove ocene so bile še vedno dobre, ne več odlične, a za starša sprejemljive. Sam je sicer opažal, da mu resnično življenje nekako polzi skozi prste, toda ni videl razlike med sabo in sošolci, ki so ravno tako praktično soživljali z internetom. Vsaj tako se je njemu zdelo, sodeč po pogovorih, ki so jih imeli med odmori. Na začetku drugega letnika je Blaž naletel na zanimiv forum, ki je vabil v članstvo vse, ki bi radi v kratkem času veliko zaslužili, brez posebnega truda, in kar je zanj bilo bistvenega pomena, brez visokega vložka v igro, pogoj so bili kontinuirani manjši denarni vložki, ki naj bi se najmanj petkratno obrestovali. Takoj se je registriral, saj je bila ponudba izjemno mamljiva, Blaž pa bi v rekordnem času, še pred vozniškim izpitom, prišel do sanjskega avtomobila, tistega, po katerem je hrepenel, nakup pa si je določil kot prioritetno življenjsko nalogo. Ker sam ni imel veliko denarja, je igro predlagal sošolcu in skupaj sta začela vlagati v en avto; računala sta, da ga lahko prodata in si potem kupita dva cenejša, nadaljevala bosta z igro, spet zaslužila in tako dalje. Na forumu so ju sprejeli z odprtimi rokami, bili z njima posebno prijazni in jima dajali napotke, kako igrati čim dlje. Tako sta nič hudega sluteč nakazovala na določen račun vso žepnino, vendar te zahteve nista razumela kot napačno, saj ima želja po avtomobilu tudi svojo ceno, sta si rekla. Tako sta nekaj tednov nakazovala žepnino na ta določen račun in vročično čakala dan, ko bosta na zaslonu, med izbranimi vlagatelji zagledala svojo kodo. Toda tega niti po treh mesecih nista dočakala. Denar pa sta morala nakazovati vsak teden, in vložek je bil s časom višji. Ker denarja nista imela, sta se odločila za manjše tatvine; najprej sta se v šoli osredotočila na mobilne telefone sošolcev, tablične računalnike in vrednejše predmete, pozneje pa so se njune akcije sprevrgle v večje; vlamljanje v avtomobile, saj sta imela že stalnega odjemalca za naropano blago. Po nekaj mesecih so ju prijeli na delu; oba sta pristala v zaporu za mladoletnike in takrat je Blaž spregledal. Dal si je besedo, da ne bo nikoli več storil nič podobnega. Pa se je motil. Ker je bilo kaznivo dejanje le v kategoriji tatvin, brez nasilja, je bil hitro pogojno odpuščen. In neprilagojen. A spremenjen. Najbolj zato, ker mu starša nista več verjela in ker so se ga sošolci izogibali; slednje je bilo zanj tako boleče, da je zamenjal celo šolo. Domače okolje pa ni bilo nikoli več takšno kot prej. Oče se je z njim le redko pogovarjal, mama pa je vse svoje upe polagala v mlajšega brata. Nekoč, v četrtem letniku, se je v razredu na novi šoli zgodila tatvina; izginil je mobilni telefon, strokovna delavka, ki je bila seznanjena z njegovo preteklostjo, je, sicer res po ovinkih, a vendar pokazala nanj, mu jasno dala vedeti, da je osumljen. Čeprav ni bil kriv, je breme preteklosti in družbene odgovornosti začutil tako žgoče, kot da bi bil telefon zares izmaknil. Še več, še težje je bilo, ker se mu je ob tem godila krivica. In kaj naj, poklical je nekdanjega sošolca – saj mu je ta edini brezpogojno verjel. Ker ga je poznal. Verjel je, da tega ni storil, a da z lahkoto bi, in tudi bo, če bo imel dovolj razlogov za to. Duševna bolečina pa je pogost vzrok, da človeka, s spodkopano samozavestjo in nizko samopodobo pahne v zločin. Tako sta nadaljevala s krajami, ki so postajale čedalje bolj drzne in nasilne. In znova pristala v zaporu, tokrat za polnoletne.
V ZAPORU ŽIVIM
Napisala Zuzanan G. Kraskova
Nadaljevanje …
V Zavodu za prestajanje kazni zapora za ženske na Igu sem obsojenke vodila skozi nastajanje in urejanje časopisa Žarek, nekatere pa sem obravnavala tudi na psihoterapiji. Med njimi je Marina, s prestajanjem dolgoletne zaporne kazni, ki je danes uglajena, pomirjena dama, ki izžareva samozavest, notranje ravnovesje. Tako je danes, pred leti pa je bilo povsem drugače. Dolga leta se je namreč spraševala, ali je zaradi nje in njenih takratnih prijateljev, torej njej podobnim, se pravi, neprilagojenih, res moral umreti človek, pa ne le umret, zapreti oči in umret, moral je zgoreti, nekaj časa goreti in šele potem umreti. Do smrti zgoreti … Strašen spomin, strašna dilema, grozljivo spoznanje, ki terja obvezujoč, neusmiljen odgovor. Zato vprašam Marino, ali je dobila odgovor na tako težko vprašanje.
Marina: »Odgovora dolgo nisem dobila, a po letih terapij, samorefleksije in hudega notranjega treninga, sem končno dojela – za drugačne, za ljudi z asocialnimi vedenjskimi simptomi in drugimi duševnimi motnjami, zločin predstavlja nadzor, je nekakšna kontrola nad lastnim življenjem, neke vrste samo-dokazovanje, potrjevanje lažne moči, premoči in prepričevanje svoje vesti v pravilnost lastnega ravnanja. In vse to zaradi tega, ker v ozadju teh oseb ždi duševna poškodba, motnja, ki bi potrebovala nego, zdravljenje, tako kot vsaka druga fizična bolezen. Spoznala sem še eno pomembno dejstvo, in sicer, v takšnih, duševno motenih okoliščinah ni mogoče spoštovati življenja, ne svojega, še manj pa življenja koga drugega, zato je zločin zlahka izvedljiv, lahko sprejemljiv in hitro pozabljen. A to le za ljudi, ki imajo v svojem genskem zapisu organsko duševno motnjo – disocialnost. Če nekdo v skupini lumpov, odvisnikov, nasilnežev v genih zapisa nima, ta bo slej ali prej spoznal svoje napake, grehe in divji dnevi mu bodo šteti, saj ne bodo v sovpadanju z njegovim notranjim delovanjem. Ne vem, ali naj temu rečem sreča, usoda ali kazen, ampak osebno sem spoznala, da nisem kriminogena oseba, da posedujem sočutje, da zelo dobro ločim dobro od zla, da se znam ravnati po z družbenim redom določenih pravilih. Zakaj tega pred leti, ko se je zločin zgodil, nisem vedela in u-videla, in, ali nisem čutila, ali preprosto nisem hotela ničesar čutiti, verjetno nikoli ne bom dognala; sicer je res, da sem bila v adolescenci bolj ranljiva in hormonsko nestabilna, zato najbrž tudi uporna, svojeglava, ampak takšni so v obdobju odraščanja vsi, zakaj potem vsi ne prestopijo praga etičnega in moralnega kodeksa …« Zamišljeno me je pogledala in obmolknila.
»V obdobju odraščanja je poleg genetike vitalnega pomena primarna družina in socialno okolje,« pripomnim, »vendar to ne pomeni, da je potrebno zvaliti krivdo izključno na starše, šolo ali zunanji svet, naravnanost mladostnika je odvisna tudi od postavljanja lastnih vrednot, prioritet in notranje motivacije. Kolikor vem, vse našteto si ti akceptirala, predvsem pa ponotranjila v Zavodu, seveda po dolgem, mukotrpnem delu glede soočanja s kaznivim dejanjem in njegovimi posledicami. Kdaj si se odločila, da boš naposled naredila pravi korak, korak naprej v svojem življenju?. Je bilo to potem, ko si se soočila s krivdo?«
Marina: »Dolgo sem se soočala z občutkom krivde in vprašanjem – zakaj sem/smo to storili, kaj nas je gnalo … jasnega odgovora nisem dobila, dojela pa sem, da so globlje ravni v človekovem umu, preko katerih prideš do spoznanja, zakaj se odločiš tako ali drugače. Ko sem to ugotovila, sem dolgo delala na sebi (nasmeh). Toda najtežje je bilo sprejeti krivdo za smrt tega človeka nase. Še danes me zaskeli, ko pomislim na tisto noč, čeprav je ta misel zdaj lažja kot nekoč in tudi ni več obsesivna, kar je olajšanje, no … Potem, po dolgem času, nekega dne, nepričakovano, ob delu na zaporskem vrtu, me je spreletelo preprosto spoznanje – Marina, sem si rekla, tukaj v zaporu si, ker služiš kazen za storjen zločin, ne odkupuješ jo, saj je tvoje življenje zaprto tukaj, da nekaj dojameš – da boš z dobrim delom, s kakovostnim življenjem izrazila rešpekt, spoštovanje do nesrečno umrlega, nekako bo to pomenilo, da tista smrt ni bila zastonj – in čeprav se na prvi pogled zdi absurdno, meni je ta hranilna misel dala moč, veliko moči; tako sem se najprej lotila srednje šole in jo dokončala, potem sem se odločila študirati socialno delo in zdi se mi, da sem uspešna (sem pri koncu tretjega letnika), tako tudi bolje razumem človekovo naravo in njegove napačne odločitve. Delo z ranljivimi skupinami, z marginalci, mi bo v veselje, kajti hoditi po robu je svojevrsten izziv, saj nikoli ne moreš vedeti, kdaj te bo nagnilo čezenj …«
Izpoved predstavlja primer dobre prakse – primer uspešne resocializacije, ki je bila mučna, trajala dolgo, a bila uspešna. Z resnično perspektivnim finalom. Je tudi dokaz, da ni tako le v filmih …
V ZAPORU ŽIVIM
Kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Prestajanje kazni zapora za ženske na Igu zna biti, poleg resocializacije, tudi optimalno izkoriščen čas, dodana vrednost življenju, kar je, seveda odvisno od zaprte osebe same. Nekatere obsojenke znajo in zmorejo praktično uporabiti dane možnosti, ki jih nudi Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). To posebno velja za osebe z dolgoletnim prestajanjem kazni. V zaporu se človeku življenjski prostor strni na minimalno raven, s tem pa se na psihičnem področju lahko spremenijo tudi vedenjski vzorci in način delovanja, na površje se dvignejo osebnostne poškodbe iz otroštva (če oseba izhaja iz disfunkcionalne družine sploh) ali preteklosti, posledično so možne apatije, tesnobna stanja, resignacija in podobno, vendar osebe s tako imenovanim močnim duhom in smislom za organizacijo znajo dano situacijo izrabiti za novo priložnost. V to skupino sodi Marjeta, zaprta na Igu štiri leta, še toliko jih bo, če ne bo zaradi vzornega vedenja in drugih(pravnih okoliščin v postopku) deležna predčasnega odpusta. Kaznivo dejanje je storila komaj polnoletna, dobro razume sankcije zanj in sprejema prestajanje kazni kot prevzgojo. Zaradi takšne duševne naravnanosti v Zavodu pravzaprav napreduje, saj ves svoj čas posveča izobraževanju in delu, ki ga občasno opravlja tudi izven zapora. Zaupala mi je nekaj utrinkov iz svojega zaporniškega življenja:
»Kdaj ste se odločili, da boste čas prestajanja kazni izkoristili za šolanje?« sem jo vprašala.
Marjeta: »Izhajam iz nestabilne, materialno stabilne, a nasilne družine, sem edinka, po eni strani razvajana, istočasno pa sankcionirana za vsako mladostniško napako« odvrne s kančkom otožnosti, a ne žalosti, da je tako bilo, kajti, zaveda se, da preteklosti ne moremo preusmeriti, lahko jo sprejmemo in se iz nje nekaj naučimo. Potem nadaljuje. »Nenehno sem bežala, od staršev, od ljudi, ki so me imeli radi, od vsega in vseh, pravzaprav sem bežala pred odgovornostjo. Lahko sem našla pravo družbo, saj ta kar prepozna sebi enake, lahko sem prišla tudi do substanc, ki tako rekoč sodijo zraven saj odrinjenosti na rob lahko le tako preneseš in se ji na svoj način upiraš. Pravzaprav se upiraš sebi, in, spet – odgovornosti. V šoli mi nikoli ni šlo zares slabo, učila sem se – takrat, ko sem se, z razumevanjem, lahko sem si zapomnila snov, vendar me je čedalje bolj privlačila neke vrste svoboda, neodvisnost, stanje brez kalupov, zato sem sčasoma izgubila pravi motiv za učenje. Zakaj pravzaprav naj bi se učila, če je vse tako gnilo, brez smisla, en sam dolg čas, sem opravičevala svoje brezdelje in pobege od doma. Danes vem, da sem s takšnim ravnanjem le opozarjala nase, pa tudi na svoje stiske in pomanjkanje ljubezni, kako sem si pač izkazovanje ljubezni takrat predstavljala. Danes tudi vem, da sem rabila pasti še niže, do dna, in tistega večera, ko je zaradi mene nekdo umrl, sem to dokončno dojela – moj padec je pomenil smrt za nedolžnega človeka. Tistega večera pravzaprav nisem dojela vsega, ker sem bila v šusu, zadeta in se dogodka spomnim le bežno (kar bom najbrž obžalovala do smrti …) ampak drugega dne … tako si namreč predstavljam pekel, me je resničnost tako s takšno močjo butnila v obraz, da sem za nekaj časa oslepela; ves čas sem imela odprte oči, a ničesar in nikogar nisem videla. Slišala sem rožljanje nekakšnih verig, lisic, ne vem česa, slišala sem tudi frenda, ki je tulil, klel in ozmerjal (najbrž) policiste, ker je omenil pendreke in dva butasta tipa v enem vicu, a moj fokus je bil drugje – vrtel se je okoli vprašanja – ali je za nekatere, natančno, neprilagojene ljudi, resnično edini način, edini STOP znak narediti najhujše kaznivo dejanje, se pravi, zločin, smrt nekega drugega človeka … » Marjeta se je žalostno nasmehnila, pripravljena razložiti, odgovoriti na (predvsem sebi) zastavljeno vprašanje …
Se nadaljuje
ZAPORNIKI IZ TUJINE
Zuzanna G. Kraskova
Zavod za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je totalitarna ustanova, kjer je zapornikom omejen, strnjen življenjski prostor na minimalno raven, a po drugi strani, s kazensko-pravnega vidika je zavod odprt za sprejem tujcev, tako v slovenskih zaporih kazen prestajajo tudi tuji državljani, ki so kaznivo dejanje povzročili na tleh Republike Slovenije. V slovenskih zaporih kazen prestajajo državljani iz vsega sveta; državljani nekdanje Jugoslavije (teh je največ), Bolgari, Nemci, državljani Senegala, Afganistana, Nove Zelandije, Kitajske, ZDA itn. Statistika pravi, da je je od vseh zaprtih oseb včasih tretjina tujcev. Jezikovnih težav zaposleni v zavodu običajno nimajo, sporazumevajo se v enem od svetovnih jezikov, ko se pa pojavijo jezikovne ovire, običajno pri zapornikih iz specifičnih držav, ki obvladajo le materni jezik, si pomagajo z individualnimi obravnavami (tudi s pomočjo prevajalcev). Zapornikom iz tujine je na voljo razpoložljiva zakonodaja v tujem jeziku, kakor tudi tuja literatura nasploh. Obsojeni tujci običajno uporabljajo pravico do obiskov konzulatov, pravico do obiskov svojcev, ki je odvisno od oddaljenosti države in materialnega stanja svojcev, upoštevan pa je tudi kakovostni vidik stikov s svojci pred nastopom kazni, večina jih za ohranjanje stikov uporablja dopisovanje ali telefonske stike. Tujcem je v slovenskih zaporih omogočen režim primerne prehrane glede na verska ali druga prepričanja, sicer pa so deležni enake obravnave kot zaporniki s slovenskim državljanstvom. Zanimiv je sistemski vidik glede izgona, in sicer, tujci z izrečenim izgonom iz države ne smejo le-te zapustiti konec tedna, vsi, ki jim kazen še ni izrečena pa to pravico imajo. Zaradi visokih telefonskih stroškov, imajo tuji zaporniki težavo z ohranjanjem socialnih mrež, iz istega – finančnega razloga obiski niso pogosti, zato jim je, ko obisk dobijo, lahko ta časovno daljši. Uprava za kršitev hišnega reda ugotavlja, da se tuj obsojenci na režim hitro navadijo in asimilirajo, ravno tako nimajo težav z drugimi obsojenci. Vendar so tudi takšni, ki zaprosijo za premestitev prestajanja kazni v matični državi. Statistično je ugotovljeno, da je v zadnjih desetih letih bilo podanih 80 prošenj za prenos prestajanja kazni, od katerih je bila prošnja ugodno rešena za 13 tujih državljanov, ki nadaljujejo prestajanje kazni v državi. Iz katere izvirajo. Po svoje to mora biti velik napor – se ponovno socializirati, a če to obsojenec stori dvakrat, ima več možnosti odpoditi vse dileme in pomisleke, da bi se še kdaj nastanil v zaporu ….
PRAVICE ZAPORNIKOV V SODNI PRAKSI
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Kršitev pravic zaprtih oseb, ki zajemajo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravica do vere, se najresnejše upošteva in izvršuje v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V slovenskih zaporih je sporna predvsem prenatrpanost, saj so na podlagi tega dejstva zaporniki pri tožbah na Evropskem sodišču najbolj uspešni; spomnimo se, leta 2011. ko je peterica pripornikov oz. zapornikov tožbo v Strasbourg tožbo dobilo, šlo je za zapornike v zadevi Balkanski bojevnik, in sicer zaradi slabih razmer v slovenskih zaporih; peterica je bila zaprta v sobi s 16, 3m, v sobi pa je bilo šest postelj. Izpostavljen je tudi vidik prezračevanja v sobah oz. celicah, kjer se na primer poleti temperatura povzpne do 30 stopinj. Omenjeno nesporno predstavlja kršenje temeljnih človekovih pravic, kar je zapisano v 3 in 13, členu evropske konvencije, ki prepoveduje nečloveško in ponižujoče ravnanje ter določa pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi. Kršitve naj bi odpravila novela zakona, po kateri bo zapornikom zagotovljeno tudi sodno varstvo. Sicer Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ziks) določa, da oseba na prestajanju zaporne kazni, ki meni, da je bila podvržena mučenju ali drugim oblikam ponižujočega ravnanja, zahteva sodno varstvo, a to pravico so v preteklosti zaporniki le redko uporabili. To se je torej spremenilo, na bolje glede obsojencev, saj v visokih odstotkih tožbe tudi dobijo, zato pa slabše za državo. Toda uspešna uporaba te pravice je vendarle zganila ustrezne institucije in v bližnji prihodnosti, kot je bilo omenjeno v prejšnji številki, bo Slovenija pridobila novo, moderno, krasno totalitarno ustanovo, katero bodo zaporniki zaradi razkošnosti, tako domnevamo, z nostalgijo zapustili. Gotovo je pri kompetencah za gradnjo novega ZPKZ-ja bila kalkulacija uspešna, se pravi, v prid gradnje zapora, saj so odškodninske tožbe zelo visoke. Tako lahko sklepamo, da so se državni (politični) organi ravnali tudi/ali predvsem po latinskem pregovoru: Cedento victor abibis, se pravi, Popuščaj in odšel boš kot zmagovalec …
Upori v slovenskih zaporih
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Veliko je vzrokov, zaradi katerih so obsojenci v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) nezadovoljni. Sicer je nezadovoljstvo dejstvo, ker bivajo v totalitarni ustanovi, kjer je njihovo življenje omejeno, tako prostorsko kot tudi glede svobodnega odločanja, toda za kaznivo dejanje je potrebno sprejeti odgovornost in si življenje v zaporu prirediti tako, da se kot ljudje razvijajo in rastejo v vseh pogledih. Tako bi bilo najbolje. V resnici pa je v zaporih stanje povsem drugačno. Obsojenci se pritožujejo nad vsem, od nekakovostne prehrane, neprimernimi pogoji za rekreacijo, visokih cen telefonskih pogovorov, do visokih temperatur (saj zapori nimajo urejeno uravnavanje temperature) do stiske oziroma gneče v zaporniških celicah, kjer v relativno majhnih prostorih živi večje število oseb kot je to zakonsko zapovedano, se pravi, kršenje tretjega člena konvencije o človekovih pravicah, ki govori o prepovedi mučenja. Morda v tem primeru prostorske stiske dejansko govorimo o mučenju, kajti, če smo popolnoma iskreni, mi, ki smo zunaj, in se v mislih prestavimo v zaprt prostor, z velikim številom ljudi, v omejen prostor, kjer nimamo niti trenutka miru, nam je že sama misel na takšno stanje odbijajoča, ljudem, ki prestajajo zaporno kazen, je pa še dosti težje (le da oni to zaprto stanje tudi zares živijo), zakaj, saj zaprte osebe, poleg psihosocialnih težav in problema z neprilagojenostjo, na primer, nezmožnosti spoštovanja avtoritete, se preprosto ne (z)morejo ob takšnih pogojih re-socializirati. Torej dejstvo, da je kar 5% zapornikov odvisnikov, ki se večinoma zdravijo, a prepovedane substance so v zaporih stalnica, lahko jih je dobiti, lahko pretihotapiti. Kakorkoli že, zaporniki ali priporniki, ki menijo, da so bile kršene njihove pravice lahko proti državi vložijo odškodninsko tožbo, ki jo vložijo na evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), na katerem je Slovenija v preteklosti že izgubila nekaj tožb in morala izplačati odškodnino okoli 100 tisoč evrov. Največ postopkov je bilo vloženih proti zavodu na Povšetovi, vzemimo eden od primerov nenapovedanega obiska – kontrole; kjer je prostora za 135 zaprtih ali priprtih oseb – za 54 obsojencev in 81 pripornikov, bilo pa je zaprtih 100 oseb in 73 pripornikov. Kar kaže na hujšo kršitev, sploh pa obsojenih oseb, ki bodo v zaporu dlje. Na očitke in tožbe se je Ministrstvo za pravosodje zganilo in letos napovedalo gradnjo novega zapora v Dobrunjah; do 6.11.2017 je rok za posredovanje arhitekturnih rešitev na javnem natečaju. Omeniti je potrebno, da so gradnjo novega zapora napovedali tudi v preteklosti, a projekta do danes nikomur ni uspelo uresničiti, a zdaj, ko zaporniki grozijo z visokimi odškodninskimi tožbami, bi bilo res smotrno pljuniti v roke in začeti z gradnjo. Že zato, da bo volk sit in koza cela. In ne obratno …
PROBACIJSKI CILJI V SLOVENSKIH ZAPORIH
Napisala gostujoča kolumnistka Zuzanna G Kraskova
Smisel probacije predstavlja resocializacijo zaprtih oseb, ki po odsluženju zaporne kazni ostanejo in zaživijo v svojem socialnem/lokalnem okolju, težnja torej, da tega stika ne le ne izgubi, ampak da okolje nanj vpliva v smislu primernega socialnega vedenja, se pravi, da nanj okolje vpliva pozitivno, spodbudno, da izvršilec kaznivega dejanja ne izgubi zaposlitve, da krepi odgovornost do družine ter da lokalno okolje nanj na splošno deluje pozitivno motivacijsko in mu vliva zaupanje vase in druge in ga ne spodbuja k novemu kaznivemu dejanju, ki bi pomenilo ponovno prestajanje zaporne kazni. Probacija je v Evropski uniji v večini držav urejena sistemsko, Slovenija pa je bila do nedavno edina država znotraj EU in ena redkih članic držav Sveta Evrope, ki ni imela probacijske službe, kar se letos tudi pri nas spremenilo. To dejstvo je podkrepljeno s pozitivnimi izkušnjami držav, ki probacijske službe imajo, in ki delujejo kot del sistema izvrševanja kazenskih sankcij. Letos je torej tudi pri nas začela na Ministrstvu za pravosodje delovati probacijska služba, ki ima poleg priprav strategije razvoja probacijske službe, priprave zakonskih podlag za izvrševanje kazenskih sankcij in ukrepov, ki se izvršuje v skupnosti ter drugih nalog, tudi naslednje naloge: pripravo strategije za razvoj specializiranih programov za obravnavo storilcev kaznivih dejanj, ki so jim izrečene sankcije in ukrepi, le-te pa se izvršujejo v skupnosti, ter sodelovanje z izvajalci pri njihovem razvoju, itn. Prednost probacije izpostavlja celovitost obravnave storilca od uvedbe predkazenskega postopka, kazenskega postopka, med časom izvajanja kazni, kakor tudi po prestani kazni v okviru probacijske službe.
Če bodo torej, obsojenci do pravšnje mere inspirirani z naloženimi nalogami in dolžnostmi s strani probacijske službe in pristojnih institucij, sklepamo lahko, da bo povratništva v prihodnosti dosti manj, da se število zaprtih oseb ne bo zviševalo – lani je, na primer dnevno zaprtih oseb preseglo številko 1500 in je še naprej v porastu, ampak upadlo, kar predstavlja svojevrsten izziv iz stališča spoštovanja človekovih pravic, kakor tudi učinkovitega vodenja zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Morda pa bi bila probacija kot sistemsko vodilo pravičnosti učinkovita tudi na političnem področju, v smislu sovpadanja predvolilnih obljub in dogajanja po volitvah, torej laganje kot psihološko kategorijo bi bilo dobro vpeti v nabor kaznivih dejanj, za katere je potrebno odgovarjati/se zagovarjati pred zakonom. Potem bi bil politični parket vsekakor bolj gladek in spodrsljiv, ne pa tak kot je danes – v smislu; lisici ni prav nič mar, kaj si o njej mislijo kokoši …
Mednarodni pravni vidiki o prepovedi mučenja v (slovenskih) zaporih
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Danes je mučenje absolutno prepovedano, kar izhaja iz različnih mednarodnopravnih dokumentov kakor tudi iz nacionalnih ureditev; prim. 18. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Mednarodno kazensko sodišče, kakor tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je izoblikovalo pomembna stališča glede prepovedi, obsega in vsebine mučenja, okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kar je bilo podlaga za oblikovanje in sprejetje zavezujočih dokumentov, npr. Uredba sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabila za izvršitev smrtne kazni, mučenja ali drugega okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Toda kljub pravnemu značaju prepovedi mučenja se le-to uporablja še v mnogih državah, celo tistih, ki so ratificirale temeljni mednarodni dokument in sicer Konvencijo Združenih narodov proti mučenju iz leta 1984 (KPM). Po 11. septembru 2001 je mučenje dobilo nove razsežnosti, še posebej v povezavi z Guantanamom ter Abu Ghraibom. Slovenija je sicer že leta 1991 v URS določila, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Prav tako pa je bilo določeno, da je na človeku prepovedano delati medicinske in druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve. Toda kljub temu, da je prepoved mučenja in izvajanja znanstvenih poskusov zapisana v istem členu pa gre za dve popolnoma različni zadevi: medicinski in znanstveni poskusi se na človeku izvajajo le z njegovim soglasjem, za mučenje pa tega nikakor ne moremo trditi, kajti prepoved mučenja se nanaša na vertikalno razmerje med posameznikom in državo in ima absolutni značaj. Povedano drugače: če se v kazenskopravnem bolj ohlapnem (npr. totalitarnem ali kvazidemokratičnem) sistemu izvrševalcem kazenskega pregona zazdi nekdo sumljiv, da je na primer terorist, ga ne bo obvarovala nobena mednarodna listina. Niti biblija …
GIBANJE KRIMINALITETE PO POLICIJSKI STATISTIKI
Napisala: Zuzanna G. Kraskova
Število kaznivih dejanj v Sloveniji se je v približno v petdeset let početverilo, in sicer, v obdobju od 1963-2012 leta so se kazniva dejanja povečala za skoraj 386 odstotkov. Za primerjavo: leta 1963 je policijska statistika štela 23.141 kaznivih dejanj, leta 2012 pa 89.236, kar pomeni, da se je vsako leto v poprečju kriminaliteta dvignila za 1.322 . Iz poteka časovne vrste kaznivih dejanj so ugotovljeni relativno veliki padci in tudi porasti števila kaznivih dejanj. Strokovnjaki na tem področju pravijo, da tak »razgiban« potek časovne vrste zahteva predvsem pojasnilo ali so porasti in padci posledica dejansko večje oziroma manjše kriminalne aktivnosti prebivalstva v kriminaliteti, se pravi, zaradi večjega ali manjšega števila kaznivih dejanj istih storilcev ali pa so porasti in padci nastali zaradi prelomov časovnih vrst (pomeni: ali leto obravnave sovpada z letom storitve kaznivega dejanja). Časovni prelom je odvisen predvsem od sprememb metodologije obravnavanja; na primer – leta 1999 je sprememba metodologije obravnave povzročila nov, »popoln« prelom časovne vrste kaznivih dejanj. Do tega leta je statistika kriminalitete prikazovala kazniva dejanja, ki jih je policija evidentirala v opazovalnem letu (večinoma je leto evidentiranja sovpadalo z letom storitve). Od tega leta dalje pa policijska statistika kriminalitete prikazuje podatke o kaznivih dejanjih za katere je policija v opazovalnem letu podala kazenske ovadbe. Torej upošteva se primerljivost členov po letu 1999. Po letu 2004 pa se je gibanje števila kaznivih dejanj dejansko nekako »ustavilo« in se giblje med 80.000 in 90.000 kaznivih dejanj. Po raziskavah sodeč, so torej porasti v časovni vrsti kaznivih dejanj dejansko prelomi, torej posledica zakonskih in administrativnih sprememb. Drugače rečeno, so posledica zamudnih sodnih obravnav. Mlinov po domače – ki, pravi pregovor, meljejo počasi, v tem primeru pa definitivno peljejo vodo na mlin manipulativnih storilcev (predvsem gospodarskih) kaznivih dejanj.
VIKTIMIZACIJA ali POVRAČILNI UKREPI
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Zadnjič je bil v rubriki Izza rešetk obravnavan termin diskriminacija; je beseda, ki se ji v današnjem času neoliberalizma, ki producira revščino, negotovosti in čedalje več novih vojnih žarišč, ne da izogniti niti miže, kajti takrat bo odmevala v naši vesti, ta pa naj bi nas silila k vestnemu ravnanju, saj imamo vsi, nekje v globinah svoje duše vedenje o tem, kaj je prav in kaj ni. Pa vendar je diskriminacija prisotna na vseh področjih družbe, zaskrbljujoče je, da tudi v sistemsko dogajanje, in to je nevarno, kajti, če prisluhnemo politiki ali medijem se nekako dozdeva, da se vse bolj zajeda tudi v zavest ljudi, kar je zaskrbljujoče tudi glede kazenske politike, saj še pred kratkim kazniva dejanja bodo kmalu le prekršek ali zakonita, sistemsko podprta. Viktimizacija je tesno povezana z diskriminacijo, saj je slednja po predpisih RS definirana kot nadlegovanje ali neželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, viktimizacija predstavlja izpostavljanje osebe, ki opozarja na diskriminacijo oziroma ukrepa – bodisi v svojem imenu ali v imenu koga drugega – neugodnim posledicam. Povračilne ukrepe ali viktimizacijo (lat. victima – žrtev) pravzaprav lahko definiramo kot posebno obliko diskriminacije, kajti pri ljudeh, ki opozarjajo na diskriminacijo gre za pošteno in vestno dejanje, prisoten je etični in moralni vidik. Seveda oseba, ki opozarja na kršenje človekovih pravic, zakonov ali kaznivo dejanje, izpostavlja svojo osebno, celo državljansko varnost, celo več, pri tem dejanju so lahko ogrožene tudi temeljne svoboščine tega posameznika. Naj se torej oprem na zgoraj napisano; če oziroma ker se posameznik zaveda diskriminatornih sistemskih potez, niti ne pomisli, da bi se šel nekakšnega pravičnika ali dobrotnika, saj ga bo v nasprotnem primeru lahko doletela keha. A to je scenarij prihodnosti, danes se v prenatrpanih slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) gnetejo obsojene osebe, za nekatere pa mirno lahko trdimo, da imajo dosti manj masla na glavi ali kjer koli drugje kot nekateri posamezniki, ki sistemsko krojijo (beri strižejo) usodo nič hudega slutečim, poštenim državljanom.
DISKRIMINACIJA V SLOVENSKIH ZAPORIH
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G Kraskova
Danes, ko pričujoči politični dogodki in dejanja kažejo domala povsod in praktično na vseh življenjskih področjih na kršenje temeljnih človekovih pravic, se ne moremo izogniti besedi diskriminacija, ki pomeni neenako obravnavanje posameznikov v primerjavi z drugimi zaradi rase, jezika, etnične ali verske pripadnosti, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, socialnega statusa, gmotnega stanja, družbenega položaja itn. Diskriminacija ogroža, omejuje ali onemogoča uresničevanje ali uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Diskriminacijo prepovedujeta Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDP) ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESK), sta temeljna, zavezujoča mednarodna instrumenta s področja varstva človekovih pravic. Iz navedenega sledi, da bi določila, če bi se izvajala, prinesla mir med narodi, ljudmi, idilo na planetu nasploh. Vendar se ne. Kar je še bolj zaskrbljujoče, se diskriminacija dogaja pred našimi očmi, prek medijev, pred lastnimi očmi, v živo. Kako pa se z reševanjem teh določil spopadajo v totalitarnih ustanovah, na primer. v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Z odvzemom prostosti ljudje ne izgubijo osnovnih človekovih pravic, ravno tako ne njihovega dostojanstva. Določeni so mednarodni standardi, zapisani v konvenciji Organizacije združenih narodov in Sveta Evrope. Člani mednarodnih pogodbenih teles na koncept prestajanja zaporne kazni v Sloveniji nimajo pripomb. Problem prezasedenosti in ukrepi za zmanjšanje števila zaprtih oseb pa je v priporočilih mednarodnih pogodbenih teles izkazan kot prioriteta, s katero se Slovenija mora soočati in prednostno reševati. Toda za izvajanje koncepta so potrebni resursi, materialni pogoji, pri čemer je sistem odvisen od razpoložljivih sredstev, ki so posledica razumevanja najbolj odgovornih v državi. Tistih, ki postavljajo prioritete. Torej, ali lahko v primeru prenatrpanih slovenskih zaporov, kjer so zaprte osebe oropane dostojanstva, govorimo o diskriminaciji? Prikimavam.
Prostitucija – odločitev ali diskriminacija?
Gostujoča kolumnistka: Zuzanna G. Kraskova
V severnoevropskih državah je prostitucija, ki sodi v posebno vrsto kriminalitete, kaznivo dejanje. Vendar raziskovalni indeksi ne kažejo, da to zaleže. Če se namreč ozremo v človeško zgodovino, lahko ugotovimo, da je tovrsten kriminal izjemno trdoživ, tako kot vse avtohtone, prvinske obrti. Zato si lahko zastavimo temeljno vprašanje, ki ga lahko teoretično primerjamo z enigmatičnim vprašanjem: kaj je bilo prej – kokoš ali jajce, se pravi – ali je bila prej dovoljena ali prepovedana prostitucija? A to vprašanje sega v čas razvoja najstarejših, kultur in razvoja njihovih razlik, v čas vojnih in verskih pohodov in sprememb družbenih ureditev, skozi vse te dinamične procese pa se je najstarejša obrt uspešno ohranila do danes. Zakaj bi potem govorili o diskriminaciji oz. omejevanju pravic? Ne iz razloga, ker pri nas prostitucija od leta 2003 ni kaznivo dejanje, ne sodi niti v posebno vrsto kriminalitete, in ne zato, ker v Sloveniji nudenje spolnih uslug ni niti prekršek, kar pomeni, da se prostitucija finančno ne kaznuje, sploh ne; pri nas si tako pripadniki moškega kot tudi pripadnice ženskega spola mirne duše privoščijo tovrstno razvado (beri navado ali življenjski slog). Vendar o diskriminaciji v primeru te dejavnosti moramo govoriti iz preprostega razloga, ker so udeleženi v tem procesu preprosto oropani dostojanstva. Ženske in moški. Sploh ni pomembno, da je njihovo početje skrbno skrito očem javnosti (ali pa ravno zaradi tega), da ni niti najmanjše bojazni, da bi kdaj bili razkrinkani, pri tej, da se malce hecno izrazim, »nuji«, pomembno je tisto notranje dojemanje dejanja po tem; kaj ostane, koliko to posameznika zmanjša,oslabi, razvrednoti, kakšna vprašanja se porajajo … po tem. Nedvomno pa gre pri teh posameznikih za temeljno vprašanje; za ne-zmožnost ohranjanja odnosov oziroma za nezmožnost razviti, vzdrževati in zdržati razmerje na višji, čustveni ravni. Gre za vprašanje čustvene ne-doraslosti. Če odmislimo ekonomsko stisko, ki nekoga pahne v takšen drastični položaj, da ne rečem, ukrep, gre praviloma za prej omenjene čustvene težave. Za vse udeležene. Predvsem pa za tiste »mačo tipe«, t.i. zvodnike, ki dekleta neusmiljeno silijo v takšno delo, potem pa jim še bolj neusmiljeno odtujijo iztržek. No, to početje je tudi pri nas kaznivo dejanje! Še sreča …
TEMNO POLJE ali latentna kriminaliteta
Napisala Zuzanna G Kraskova
Joharijevo okno navaja črno področje osebnosti, ki je prikrito nam in drugim, temno polje v kriminalistični terminologiji, ki ga imenujemo tudi temno število pa predstavlja sinonim za latentno, prikrito kriminaliteto. Gre torej za neprijavljena kriminalna dejanja, ki so se zgodila na nekem območju v določenem času, vendar iz različnih razlogov niso bila prijavljena policiji oz. niso zajeta v statistiko pristojnih državnih organov. Hujše ko je kaznivo dejanje, vidnejše je, v javnosti bolje odmeva, kar nudi odgovor, da je prijavljanje ali prikrivanje odvisno od narave posameznih kaznivih dejanj. Osupljivo je dejstvo, ki pravi, da je neprijavljenega kriminala nekajkrat več od količine, ki je znan (Pečar, 1999). Po Pečarjevem mnenju večina kriminala sploh ni evidentiranega oz. razkritega. To je zaskrbljujoče zaradi več vidikov, najbolj pa zaradi dejstva, da so številna kazniva dejanja podprta s strani neoliberalistične ideologije. In slednje ponuja dilemo, kajti nekateri strokovnjaki iz tega področja menijo, da je odkrita kriminaliteta le vrh ledene gore in da večina kaznivih dejanj uradno ni zaznana. Obseg temnega polja je obratno sorazmeren s pripravljenostjo žrtev za pripravljanje kaznivih dejanj. Drugače rečeno; večja je pripravljenost, manjše je temno polje. Temno polje se najpogosteje omenja v policijski statistiki, se pa prenaša v statistiko tožilstva, sodišč in v statistiko oseb zaprtih zaradi kaznivih dejanj. Če tudi sklenem z omenjenim Joharijevim oknom, ki navaja tudi področje osebnosti, ki se imenuje slepa pega in ki predstavlja področje, prikrito vsem drugim, kakor tudi nam samim. Torej, predvidevamo lahko, da se vse osebe, ki storijo kriminalno dejanje, na primer na področju gospodarstva, mirne duše lahko sklicujejo na to področje osebnosti, češ, siva pega, gotovo se tam skrivala intenca za to dejanje, samo da jaz tega ne vem, ne morem vedeti, niti drugi, potemtakem – nisem in ne morem biti kriv … Prikladno.
POSEBNE OBLIKE KRIMINALNIH DEJANJ
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Beseda kriminal ima že sama po sebi negativno konotacijo, posebna kriminalna dejanja pa pri tem naredijo še korak dlje. Med posebno kriminaliteto se štejejo kazniva dejanja povezana z orožjem, kazniva dejanja prepovedanega prehajanja meje oziroma ozemlje države, kazniva dejanja tihotapstva, kazniva dejanja prostitucije in trgovanja z ljudmi, korupcijska kazniva dejanja in ogrožanje varnosti (Ferme, Kobe, 2012). Med posebne oblike kriminalitete se v današnjem času šteje predvsem računalniška kriminaliteta, kjer policija uvršča kazniva dejanja zlorabe osebnih podatkov, vdor v računalniški sistem, napad na informacijski sistem, kršitev materialnih avtorskih pravic na internetu in izdelovanje ter pridobivanje orožja ali pripomočkov za vdor ali napad na informacijski sistem in zloraba informacijskega sistema. Za primerjavo, v Sloveniji je bilo leta 2010 takšnih kaznivih dejanj 76, leta 2012 pa 131. ESB statistika kaže, da je bilo tovrstnih kaznivih dejanj največ v Nemčiji ; približno 70 kaznivih dejanj na 100 000 prebivalcev, in v Belgiji- 40 kaznivih dejanj na 100 000 prebivalcev. Sledijo Danska in Finska (9 oziroma 7 kaznivih dejanj na 100 000 prebivalcev). Slovenija sodi med večino držav, ki ima v povprečju 3 kazniva dejanja.
Med posebno obliko kriminalitete sodi tudi zloraba prepovedanih drog . Število kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo drog se je v zadnjih letih zmanjšalao, po oceni policije, je to posledica nekaterih dolgotrajnih mednarodnih operacij proti kriminalnim družbam, kakor tudi kot posledica usmerjenosti odkrivanja ilegalnih prostorov ua nedovoljeno proizvodnjo konplje. V zadnjem času smo priča pobudam legalizacije gojenja industrijske konoplje za medicinske namene, kar odpira tudi druge vidike izjemno uporabnih in vsestransko koristnih lastnosti te industrijske rastline. Toda glede mnenja o legalizaciji prevladujejo stereotipi, pa ne bi smeli, kajti primeri dobre prakse povsod po svetu potrjujejo vsestransko koristnost konoplje. A pri stereotipih gre za napačno dioptrijo, za ozek pogled, povedano drugače – žaba v vodnjaku še pomisli ne, da morda obstaja ocean …
KRIMINAL ali KRIMINALITETA
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Pojem kriminal obsega vrsto pojavnih oblik, ki jih obsega, vezan pa je na prostor in čas. S pojmom kriminal so ljudje skozi zgodovino poimenovali prepovedana, nezaželena dejanja posameznikov ali skupine ljudi. Prepovedanost je bila zabeležena na več načinov, zapisana v zakoniku skupaj s kaznijo, ki je doletela storilca, neredko skupaj z žrtvijo, ali pa (vse)splošno moralno obsodbo (Cassel, Bernstein, 2001). Da je pojem kriminal relativen pojem pa najbolje pojasni dejstvo, da so kazensko zakonodajo pisali pogosto tudi tisti, ki bi jih v denimo, pravičnem svetu označili za storilce (kar je bilo odvisno od družbene ureditve določene države). V slovenski policijski statistiki je vsako kaznivo dejanje šteto enkrat, ne glede na število ovadenih oseb, vsaka ovadena oseba pa je ravno tako šteta enkrat ne glede na število kaznivih dejanj za katera je ovadena. Državno tožilstvo vodi evidenco po določbah državnotožilskega reda (DTR), po katerem je dokumentirano gradivo razporejeno v vpisnike, evidence in imenike (104. člen DTR). Za ves informacijski sistem državnih tožilstev ter za izdelavo statističnih poročil skrbi Strokovni informacijski center (51. člen DTR), ki pripravlja tudi letna poročila državnega tožilstva. Omeniti pa je potrebno tudi temno polje oz. temno število kriminalitete (Sket,1997), ki zajema prikrita, latentna kriminalna dejanja, neprijavljeno kriminaliteto, ki zajema »vsa kazniva dejanja, ki so bila izvršena v nekem času na nekem območju, vendar niso bila prijavljena policiji ((Maver, 2004). Prva obsežna raziskava o neprijavljeni, prikriti kriminaliteti je bila narejena 1981 leta, za potrebo te raziskave pa so uporabili naslednjo definicijo temnega polja »prikritost, ki nastaja s kriminaliteto, ki je žrtvam (oškodovancem, zasebnikom) na določenem območju in v določenem času sicer znana, toda neprijavljena pristojnim državnim pregonskim organom«. V tranzicijskem času oz. danes, v razcvetu neoliberalističnih prepustnih določil pa ne le da je neprijavljena (npr. gospodarska) kriminaliteta znana v času in prostoru, ona je znana praktično vsem, vendar se je ne da prijaviti organom pregona, ker je zakonita …
KRIMINALNA DEJANJA
Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova
Kriminal je eden najstarejših pojmov, s katerim so ljudje skozi zgodovino imenovali nedovoljena ali nezaželena dejanja posameznikov ali skupin, gre pa zlasti za osebnostne lastnosti storilca ali storilcev. Beseda kriminal predstavlja predvsem relativen pojem, ki je vezan na prostor in čas. Prepovedanost nekega dejanja je bila v preteklosti izražena na različne načine, pozneje zapisana v zakonikih, praviloma skupaj s kaznijo. Začetek zbiranja podatkov oz.statistika kriminalitete v Evropi sega že v 17. Stoletje, ko je prevladovala težnja beleženje števila ljudi, količine zaužitega alkohola in številu neporočenih oseb med 15 in 55 letom starosti, ki jih fizično kaznujejo ter številu oseb v zaporih, z namenom priti do števila podatkov o t.i. »grešnikih«, »falotih«.V ZDA so prve evidence zabeležene v prvi polovici 19. stoletja, evidenca pa je nastala ob popisu prebivalstva. Beležili so revščino in kriminaliteto, ki sta bili v tesni povezavi, kakor tudi število oseb , ki so bili kaznovani z zaporno kaznijo. V začetku 20. stoletja so ustanovili register kaznivih dejanj, z našrtom o nacionalnem sistemu policijske statistike. V Sloveniji statistika beleženja kriminalitete sega v leto 1950, ko se je v javnosti pojavil prispevek neznanega avtorja »Gibanje kriminalitete v Sloveniji med letom 1945 in 1949« in sicer v drugi številki revije »Kriminalistična služba pod oznako strogo zaupno«. Takratni Republiški sekretariat za notranje zadeve je začel po letu 1960 objavljati letne publikacije o kriminaliteti. Razvidno je torej, da se s kriminaliteto spopadajo vse družbe, da nanjo vplivajo različni dejavniki; gospodarski, socialni, zdravstveni, biološki itn., vemo tudi, da kriminogena oseba mora za kaznivo dejanje odslužiti kazen. Primer dobre prakse, dejanje za vzgled pa so nam v teh dneh ponudili obsojenci v ljubljanskem zaporu – z dobrodelnimi prispevki za eksistenčno ogroženega hudo poškodovanega delavca. Dejanje, ki ga premore le peščica tistih, ki so zunaj …
PRIMERI DOBRIH PRAKS IZOBRAŽEVANJA ZAPRTIH OSEB
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Izobraževanje zapornikov mora biti tako kakovostno kot je izobraževanje odraslih izven Zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). To posledično pomeni, da morajo imeti obsojenci dostop do izobraževalnih programov zunaj zavoda. Primere dobrih praks najdemo v skandinavskih državah; ko ali če izobraževanje obsojencev zunaj zapora ni mogoče, morajo biti izobraževalnh programi v zaporu prilagojeni oz. v tesni povezavi z učnimi programi zunaj. Raziskave v teh državah kažejo na dejstvo, da se obsojenci, ki so se izobraževali zunaj zavodov, redkeje vrnejo na delikventno pot. Kazenska zakonodaja v Nemčiji določa, da zavodi za prestajanje zaporne kazni ohranjajo stike z nekdanjimi obsojenci in jim na tak način nudijo podporo na izobraževalni poti, ki so ji le-ti začeli v zaporu.
Primer dobre prakse je tudi Norveška, kjer v izobraževanje in usposabljanje, na primer usposabljanje na področju gospodinjstva, vključujejo osebe brez stalnega prebivališča, rerednih finančnih prihodkov in osebe z neurejenim socialnim statusom. Tečaji gospodinjstva so namenjeni pridobivanju veščin o prehranjevanju, higieni, ravnanju z denarjem, socialnemu življenju in premagovanju vsakdanjih življenjskih ovir. Na kratko, tak pristop obsojencem nudi praktično in teoretično znanje za lažjo vključitev v družbo po prestani kazni (določilo Odbora ministrov Sveta Evrope, 1990). Obsojenci s krajšo zaporno kaznijo se glede izobraževanja obravnavajo drugače, tovrstni zaporniki morajo ohranjati stike tudi izven zapora, primer dobre prakse je program za mlade obsojence v Angliji; program vsebuje različne vidike življenja mladine, socialni vidiki, delo in brezposelnost, avtoriteta, spretnosti v gospodinjstvu, nastanitev po prestani kazni. Lahko torej sklepamo, da izobraževanje obsojenim, predvsem mladim prestopnikom naredi nekaj dobrega, in če velja, da se prvotnih občutkov, vzorcev ali znanj nikoli ne pozabi, te primre dobrih praks lahko začnemo uveljevljati tudi pri nas.
REALNE MOŽNOSTI IN MOTIVACIJA ZA IZOBRAŽEVANJE V ZPKZ
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Za izobraževanje mora imeti človek željo, mora biti opremljen z močnim motivacijskim nabojem,in razlogi, ki naj bodo opravičili učenje, ki je v današnjem času drago. Tako je tudi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Za razliko od kazenske zakonodaje, denimo, skandinavskih držav, ima slovenska zakonodaja na področju financiranja izobraževanja obsojenih oseb posebno vrzel, in sicer z izjemo ZPKZ Dob, kjer srednješolsko izobraževanje večinoma sofinancira zavod, drugi ZPKZ po državi tega sofinanciranja nimajo, zato se morajo obsojenci izobraževati izven zavoda ter ga morajo financirati sami. Posledično to pomeni, da se izobražuje manj zaprtih oseb. Torej o pomembni motivaciji, želji po znanju ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o inkompatibilnosti interesov med izobraževanjem in drugimi področji, na kratko, na področju izobraževanja obstajajo protislovja Teh protislovij je nekaj, ugotovitve pa so sledeče:
-aktivnosti, povezane s študijem, ki potekajo izven zavoda so za obsojence večinoma negosegljive,
– neprimernost oz. prenatrpanost, neustreznost učnih prostorov, kar močno vpliva na izobraževanje,
– zardai premeščanja iz zapora v zapor, obsojenci ne morejo nadaljevati izobraževanja,
– zaradi disciplinskih kazni je obsojenec za določen čas izključen iz izobraževanja (samica),
– zaradi medikamentoznih terapij (različnih zdravil), učinki izobraževanja so pri obsojencih manjši,
Toda eno najbolj pomembnih protislovij in obenem tudi ugotovitev je zgoraj omenjeno samofinanciranje izobraževanja obsojencev, čeprav je popolnoma transparentno njihovo finančno stanje oz. je jasno, da obsojenci sredstev za izobraževanje nimajo, sploh tisti z daljšo zaporno kaznijo, kajti, če so bili pred služenjem kazni zaposleni, delovnega mesta ne morejo obdržati, če je kazen daljša od enega leta. Torej je sklepati, da mnogim obsojenim na dolgoletno kazen to dejstvo, ta nemoč nekaj naredi, nekaj v njih sproži, predvsem, če so se resnično želeli izobraževati, v smislu – delati nekaj koristnega, porabiti svoj prosti čas, implicitno, pa vendar – v družbeno dobro.
ZAPOSLOVANJE NEKDANJIH ZAPORNIKOV
Leta 1989 je Odbor ministrov Sveta Evrope je ob upoštevanju pravice do izobraževanja kot temeljne človekove pravice, sprejel in predstavil državam članicam program izobraževanja v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Izobraževanje v ZPKZ je pomembno za razvoj posameznika in družbe nasploh, kajti velika večina obsojencev ima neuspešne izobraževalne izkušnje, izobraževanje pa je potrebno tudi zaradi humanizacije in izboljšanja razmer v zaporih. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 104 členu določa, da se obsojencu pred odpustom izda spričevalo o končanem izobraževanju, iz katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil med prestajanjem kazni. Čeprav omejitve so, saj mora nekdanji obsojenec prošnji za zaposlitev priložiti potrdilo o nekaznovanosti. Najpogostejše oblike izobraževanja v zaporih pri nas so vezani na gostinstvo, centri za socialno delo (CSD) ter različni zavodi (npr. Papilot) v veliki meri pomagajo pri integraciji, ponovnem vključevanju v družbo, kakor tudi pri iskanju zaposlitve. Velikega pomena pa je tudi posameznik sam, njegovo socialno okolje, motivacija do dela ipd. Nekdanji obsojenci se po odpustu prijavijo na zavod za zaposlovanje, ki jih vključi v aktivne programe iskanja zaposlitve, tako kot za ostale državljane – iskalce zaposlitve. Čeprav je nekdanjim obsojencem zaradi preobremenjenosti delovnega trga, kakor tudi stigmatiziranosti družbe težje zagotoviti zaposlitev. Težava je tudi v tem, da Slovenija nima takšnega sistema, ki bi omogočal stik z obsojencem stike tudi po prestani kazni, zato so le-ti več ali manj prepuščeni sami sebi oz. CSD in različnim podpornim zavodom. Izobraževanje v ZPKZ je naravnano tako, da imajo zavodi ploeg formalnega izobraževanja tudi izobraževanja za poklic, npr. poklic kuhar-natakar, čistilec, dietni kuhar ipd. To izobraževanje je krajše, obsojenci pa pridobijo certifikat, kar jim zagotavlja, da po odpustu lahko opravljajo to delo. Zaposlitev pa je, kot rečeno, odvisna predvsem od posameznika; kakšna je njegova intenca do dela, kolikšno ima potrebo po samorealizaciji. Torej, kakšna je njegova zgornja meja. Če jo sploh, na vseh ravneh življenja stigmatizirani zapornik/posameznik lahko ima …
Napisala Zuzanna G. Kraskova
SOCIALNO IZOBRAŽEVANJE V ZPKZ
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Odbor ministrov Sveta Evrope je 1990 leta je med ostalim, zapisal, da je zaradi težjega zaposlovanja nekdanjih zapornikov potrebno specializirano usmerjena izobraževanja nadomestiti s splošnim in širšim izobraževanjem. Tako je pri poklicnem izobraževanju potrebno uskladiti produktivnost s praktičnim delom. Poklicno izobraževanje pri obsojencih krepi delovne navade,i pomaga pa jim tudi pri razvoju in pridobivanju delovnih izkušenj. Vendar mora poklicno izobraževanje slediti povpraševanju na trgu dela, kar danes, mora pa biti to izobraževanje kakovostno, kajti pomemben vidik ima pri tem dejstvo, da bodo na delovnem trgu nekdanji obsojenci. Ravno tako je pomebno sodelovanje zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) in zunanjih poklicnih šol zaradi nadaljevanja izobraževanj teh oseb na prostosti. A poleg poklicnega izobraževanja je potrebno izobraževanje obsojenih oseb tudi na vseh ostalih življenjskih področjih. Pomembno vlogo ima tudi splošno in socialno izobraževanje, saj se z njim nekoč zaprte osebe lažje prilagajajo trgu delovne sile. Tako na primer cilj socialnega učenja se nanaša na vzgojo in izobraževanje ljudi v njihovem socialnem življenju. S tem je mišljeno predvsem na socialno izključene in neizobražene. Zato mora biti poleg vzgoje in izobraževanja vključeno tudi socialno učenje, ki obsojenemu ponuja rast celostne osebnosti, uči ga kakovostno nadzirati lastno osebnost. Pri ranljivih skupinah je potrebno onemogočiti negativni vpliv, saj so imeli številni obsojenci pred prihodom v zapor težave z uživanjem alkohola ali psihotropnih snovi in šibke socialne veščine. In navsezadnje socialno učenje obsojeno osebo spodbuja spoprijeti se z lastnimi občutki, predvsem krivde zaradi storjenega kaznivega dejanja. Kajti, če človek želi najti smisel v življenju, mora poiskati svojo rano …
IZOBRAŽEVALNI IZZIVI V ZAVODIH ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA
Napisala: Zuzanna G Kraskova
V slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je vidik izobraževanja obsojenih oseb pomemben dejavnik k osebnemu napredku zaprtih in se v praksi relativno dobro uveljavlja. Kajti izobraževanje, poleg praktične koristi, pomeni osebnostno rast, vpliva na samozavest, se pravi, pripomore k razvoju in uspehu zaprte osebe. Izzivalno pa je vprašanje, kako spodbuditi zapornike k izobraževanju; kako jim pomagati vzbuditi zanimanje za znanje, spodbuditi zavest na višjo raven glede samospoštovanja in vere v lastne sposobnosti. Težav je kar nekaj; številni imajo težave z branjem in pisanjem, kar vpliva na njihovo samopodobo, zato so pogosto tudi možnosti, natančno, sposobnosti za sodelovanje s pedagogi nizke. Veliko težavo predstavljajo tudi osebni dejavniki, kot so zloraba psihotropnih snovi, kar ima številne negativne učinke pri učenju oziroma pogosto je pri zasvojenih učenje povsem onemogočeno. Vendar je potrebno poudariti, da so izobraževalni programi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) prilagojeni potrebam posamezniku, čeprav mora biti kvalifikacija v kazenski ustanovi enakovredna kvalifikaciji pridobljeni zunaj zapora. Na izobraževanje se v zaporih pogosto gleda kot na drugorazredno aktivnost, zato Odbor ministrov (Odbor ministrov Sveta Evrope, 1990) meni, da bi moralo imeti izobraževanje v ZPKZ isti status kot delo, kajti enako vrednotenje učenja in dela lahko spodbudi obsojence k izobraževanju, tako potrjuje primer dobre prakse v drzavah, ki ta vidik uresničujejo (npr. Nekatere skandinavske države, Norveška itn.). Pomemben vidik oz. dejavnik, ki pripomore k odločitvi obsojenca za izobrazevanje predstavlja tudi njegov odnos z osebjem ustanove; če je ta odnos optimalen, bo zavzel tudi do izobraževanja pozitivno stališče. Motivacijo predstavlja tudi odnos obsojenca z ostalimi zaprtimi osebami; se pravi vzajemno spodbujanje k izobraževanju, usposabljanju, učenju. Morda pa zgolj k branju ali pisanju. In zlasti slednje je pomembno, saj večino obsojencev pesti frustracija, vezana na kaznivo dejanje ali težko življenje v preteklosti. Kdo ve, morda bo kdo od obsojencev našel navdih ravno v traumatični izkušnji, in to ne bi bil osamljen primer; na primer E. A. Poe je nekoč dejal, da, »če ne bi imel tako nesrečnega življenja, Krokarja nikoli ne bi napisal« …
IZOBRAŽEVANJE V ZPKZ
(napisala Zuzanna G Kraskova)
Nujnost izobraževanja zaprtih oseb v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je Svet Evrope leta 1989 tudi uradno sprejel, in sicer sklicujoč se na pravico do izobraževanja kot temeljno človekovo pravico, kakor tudi iz vidika pomembnosti za razvoj posameznika v družbi, posledično pa tudi za razvoj družbe same. Odbor ministrov je takrat vladam držav članic predlagal, priporočal politiko izobraževanja obsojenih oseb z naslednjimi poudarki:
– izobraževanje mora biti organizirano tako kot je v izvenzaporeskem sistemu in za skupine zapornikov iste starostne skupine,
– mora biti omogočen vsem zaprtim osebam,
– cilj izobraževanja naj temelji na osebnem razvoju posameznika,
– naloga zaposlenih v ZPKZ mora biti spodba k izobraževanju obsojenih oseb,
– izobraževanje mora imeti enak status kot delo,
– obsojene osebe naj se spodbuja k ciljnemu, aktivnemu izobraževanju,
– obsojenci naj imajo možnost izbire med različnimi, vseakakor ustreznimi oblikami izobraževanja,
– zagotovljena mora biti učna pomoč zaprtim osebam, ki imajo učne težave,
– pomembno je poznavanje razmer na trgu dela, posebno pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju,
– ZPKZ naj imajo dobro založene knjižnice z učnim gradivom, dostopne vsem zaprtim osebam,
– telesna vzgoja mora biti pomembna aktivnost zaprtih oseb,
– velik pomen je potrebno posvetiti tudi ustvarjalnim in kulturnim dejavnostih, saj pripomorejo k boljši samopodobi zaprtih oseb,
– socialno učenje je posebno pomembno za obsojence, kajti utrditev tega učenja jim omogoča lažjo vrnitev v družbo,
– obsojencem naj bo omogočeno izobraževanje tudi izven kazenskih ustanov,
– spodbujati je potrebno tudi izobraževanjev postpenalnem obdobju oz. po odsluženi zaporni kazni,
– za zagotovitev izobraževanja obsojenih oseb morajo biti na voljo sredstva, oprema in osebje (Odbor ministrov Sveta Evrope, Strasbourg, 1989).
Slovenski zakon o izvrševanju zakonskih sankcij (ZIKS – 1UPB1) sledi priporočilom Evrope, saj izobraževanje zmanjšuje negativne učinke zapora, ki zaprto osebo zaznamuje za vse življenje – kajti, prisilno bivanje na natančno določenem kraju daljše obdobje, brez možnosti uveljavljanja najosnovnejše (lastne) želje na človekove psihične procese vpliva, milo rečeno, nespodbudno. Da ne omenjam še soočanje z odgovornostjo za storjeno kaznivo dejanje in soočanje s sprejetjem krivde …
NAJ BO USPEŠNO, ZDRAVO, SMELO IN VESELO 2016 *****
VPLIV URJENJA PSOV NA REHABILITACIJO ZAPORNIKOV
Napisala Zuzanna G Kraskova
Raziskave iz tujine kažejo, da ima pes, poleg tega, da je zvesti človekov spremljevalec tudi izjemno pozitivne učinke na psihično in fizično zdravje ljudi, konkretno, zapornikov; obsojencu krepi občutek odgovornosti in skrbi, saj tisti obsojenci z daljšo zaporno kaznijo te občutke nujno potrebujejo. Obsojenec, ki dnevno skrbi za dobro kondicijo živali hkrati omogoča dobro počutje tudi sebi. Poleg tega pa krepi tudi občutja na višji ravni; ljubezen, pripadnost, prijateljstvo, sodelovanje itn. Psi so od nekdaj zvesti človekovi spremljevalci, pomaga okrepiti zdravje, pospešuje okrevanje bolnih, celo naznanja zgodnji razvoj bolezni, kot je rak, sladkorna bolezen, epilepsija ipd. (L. Wels, 2007). V zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) pa z urjenjem psov za osebe s posebnimi potrebami urjenje psov služi tudi kot terapevtski vidik duševnega okrevanja obsojenca, saj je tovrstno urjenje zahtevna in odgovorna naloga, ki zahteva od obsojenca posebno vztrajnost in sistematično delo. Tuji primeri dobre prakse pričajo o tem, da se veliko število nekdanjih obsojencev po izteku zaporne kazni odloči za tovrstno dejavnost tudi na prostosti. Ta podatek torej dokazuje, da urjenje psov v zaporih na obsojence vpliva izjemno pozitivno in spodbudno. Raziskave pričajo tudi o pomembnem napredku glede anksioznih motenj obsojencev, kajti znano je, da so obsojenci ob prestajanju zaporne kazni tesnobni, na kar vpliva omejenost življenjskega prostora in gibanja, obremenjenost s storjenim kaznivim dejanjem, predvsem pa soočanje z občutki krivde zaradi storjenega zločina. Pes, kot zvesti spremljevalec, z brezpogojno ljubeznijo in pripadnostjo na poseben, svojstven način obsojencu nudi sprejemanje sebe in dejanja, ki ga je storil. Kužki imajo ta poseben čut, to naredijo na poseben način. Na višji ravni. Imajo lastnost, ki jo človek, žal, ni in nikoli ne bo sposoben zares ponotranjiti. Niti dojeti.
PROGRAM URJENJA PSOV V ZAPORIH V TUJINI
Napisala ZUzanna G. Kraskova
Rehabilitacijo oz. tretman v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) opredeljujemo kot niz postopkov in načinov, s katerimi vplivamo na osebo, ki je storila kaznivo dejanje. Omenjeni postopki so opredeljeni medicinsko, socialno in psihološko, le-te se pa združujejo v celovit tretmanski program, navedene metode pa so nastale po drugi svetovni vojni. Velja omeniti pristop humane psihologije, enakopravno vlogo med klientom (obsojencem) in terapevtom. Tukaj je treba omeniti penologa Normana Fentona, ki je v postpenalno obravnavo vpel skupinske terapije, (Fenton poudarja pomen čustvenih konfliktov, vpliv skupine na posameznika, izboljšanje socialnega počutja v ustanovi in spodbujanje konstruktivnih medčloveških odnosov). Izboljšanje medosebnih odnosov pa terja metamorfozo totalitarnih zavodov oz. njihove mikrostrukture, stila vodenja ter organizacijskih, vsebinskih in odnosnih vidikov medčloveške komunikacije na vseh ravneh, s čimer se posledično poveča odprtost in zmanjša totalitarnost institucije (Petrovec, 1999). Primer dobre prakse iz tujine kaže na spodbudne psihosocialne učinke, ki jih prinaša program urjenja psov v zaporih. Strokovna obravnava obsojenih poteka po individualnih, skupinskih in skupnostnih programih. Na osnovi pridobljenih podatkov o obsojencu ob nastopu prestajanja kazni in na podlagi individualnih pogovorov ter po posvetu strokovnega tima, se izda program individualnega tretmana. Ki vsebuje opredelitev, oblike vodenja in aktivnosti zaprte osebe. Med aktivnosti spada tudi urjenje psov, ki poteka pod strokovnim nadzorom, ima pa pozitiven vpliv glede povratništva, kajti s pozitivno motivacijo, s katero obsojenci zapusti zavod za prestajanje zaporne kazni, se pogosto odločijo z delom nadaljevati tudi na prostosti. Pri nas se takšni programi še ne izvajajo; ne zaradi tega, ker ne bi imeli dovolj psov »za ciljno usmerjeno pomoč«, gre za sistemsko oviro, ki bi je bilo potrebno čim prej odpraviti; O. Strimple (2003) je opazil, da je bilo »le malo tistih, ki so uspeli prepoznati pozitivne učinke, ki jih je imel za obsojence stik z živalmi«, in osebno menim, da je ravno to dejstvo zaskrbljujoče, saj pri nas ni raziskav o učinkih programov urjenja psov na obsojence, ki bi bila po moji presoji nekako nujna, saj popolno resocializiranega obsojenca, naj bi si želela vsaka zdrava družba.
REHABILITACIJA V ZPKZ S POMOČJO ŠOLANJA PSOV
Napisala Zuzanna G Kraskova
V svetu je šolanje in dresura psov v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) stalna praksa, v slovenskih zavodih pa se tovrstna rehabilitacija še ne izvaja. Številne študije in raziskave po svetu pričajo o pozitivnem psihosocialnem učinku, učinkovite rehabilitaciji zapornikov s pomočjo socioterapije z živalmi. S strani strokovne javnosti s tega področja na slovenskem prostoru tovrstne tendence še ni zaznati, čeprav ta specifična oblika tretmaja obsojenih oseb prinaša poleg psihosocialne rehabilitacije tudi lažje soočanje s krivdo in posledico zanjo, se pravi, pozitivno vpliva na vključevanje zapornikov v zaporniško okolje, posebno pri osebah z daljšo zaporno kaznijo. Posledično pa ima pozitivne učinke tudi na lažje vključevanje v socialno okolje po prestani zaporni kazni. Saj primer dobre prakse iz tujine priča o pomembnem delu primerov te populacije, nekdanjih zapornikov, ki so se po prestani zaporni kazni odločili za vzrejo in šolanje psov ali drugih živali, predvsem konj. Hipoterapija – terapija s pomočjo oskrbe (tudi vzreje) konj je poleg šolanja psov, v psihosocialni praksi ena najučinkovitejših terapij, ne le za obsojene osebe ampak za ljudi nasploh. V Sloveniji postaja vedno bolj pereč problem glede čedalje večjega števila zavrženih živali, ki krepko presega kapacitete zavetišč, predstavlja pa tudi velik strošek zanje. Še bolj drastično dejstvo je, da večina zavrženih živali (tudi psov) ima majhne možnosti za posvojitev in jim s časom grozi evtanazija. Predvidoma tudi zaradi slednjega so se v tujini izoblikovali različni rehabilitacijski programi v zaporih in namen oz. učinek interakcije zapornikov je dvojen; resocializacija obsojenca in rehabilitacija živali, ki ji tak tretma lahko prinese možnost, ne le preživetja ampak tudi drugo možnost nasploh. Ob tem neraziskanem področju pri nas bi si morali morda zastaviti pomembno vprašanje; zakaj je prejšnji komunistični režim podpiral humanizacijo zaporniške politike, sedanji, demokratični pa je z zakonodajo iz leta 1991 področje kaznovalne politike zaostril, in posledično povečal število zaprtih oseb (za kar 100%) , kar nam vzbuja občutek, da nekaj ne deluje. Tudi dejstvo, da med državami s programi rehabilitacije zapornikov s šolanjem psov Slovenije ni, Južna Afrika pa, denimo, je. Nekdo je nekoč ugotovil, da se veličina in moralna rast naroda lahko sodi po njegovem odnosu do živali. To je bil Mahatma Gandhi.
FILM NA OKO – PRVI MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL ZA OTROKE IN MLADE
Zuzanna G Kraskova
V Sloveniji od 3.10. do 7.10. 2015 poteka prvi mednarodni filmski festival za otroke in mlade – FILM NA OKO. Z izjemno kakovostnim, subtilno izbranim filmskim repertoarjem se ta festival lahko postavi ob bok tovrstnim festivalom po Evropi in svetu. Program festival zajema družbeno občutljive teme, značilne za odraščanje, ki si v današnjem času, popolne metamorfoze evropskega prostora pa tudi sveta, absolutno zasluži vmestitev med najbolj aktualno obravnavane teme, poleg tega pa opozarja nase s svežino in novim pristopom, saj zajema tematsko opredeljene vsebine, ki so dostopne in razumljive vsem filmskim sladokuscem; otrokom v primarnem, sekundarnem, kakor tudi v tercialnem izobraževanju, torej je festival za vse starosti in vse okuse. Produkcijo festivala je prevzel zavod VIZO, ki se s svojim delovanjem tudi sicer posveča filmski vzgoji otrok in mladine, programski partnerji pa so kulturni centri po vsej Sloveniji, kajti festivala poteka v ljubljanski Kinoteki in še v desetih slovenskih mestih. PRIPOROČAM!
Delo, 18.9.2015
Intervju z Zuzanno Kraskovo pripravila Mojca Zabukovec
-Nastanjenim v ljubljanskem azilnem domu nudiš psihoterapijo v okviru projekta Omega. Za kakšen projekt gre?
Projekt Omega je nastal v okviru EU projektov, ki so osredotočeni na ranljive skupine. Poleg Slovenije v projektu sodelujejo še Avstrija, Nemčija, Romunija in Hrvaška, vsaka država pa je fokusirana na določeno marginalno skupino in konkretno pomoč, konkretno Omega projekt, ki v Sloveniji poteka prek slovenske filantropij zajema pomoč azilantom, žrtvam vojnega nasilja, ki so v R Sloveniji zaprosili za azil. Nosilka projekta je avstrijska organizacija, projekt pa je naravnan holistično, tako je v pomoč zajeto zdravstvena oskrba, psihosocialna pomoč, administracija in psihoterapija. Osebno zelo podpiram ta projekt, kajti glede na dejstvo, da živimo v času, ki je morda, gledano iz vidika celotne zgodovine človeštva, zdaj najbolj prepojen z vojnimi žarišči, je in bo tovrstnih žrtev čedalje več, katastrofalnem stanju ubežnikov iz vojnih območij, emigratntov in beguncev pa imamo možnost spremljati dnevno. Novico o enormnem številu beguncev, o nečloveškem ravnanju z njimi, o njihovi vztrajnosti, lahko jo imenujemo tudi kot trdoživo odločnost, mediji uvrščajo v top teme, novice dbnva, ob tem pa se poraja vprašanje, ali s tem želijo zganiti javnost, ali gre zgolj za ekskluzivnoe novice. Te pa vemo, kakšne so, njihova topika ima vedno priokus zastrahovanja javnosti. Torej naša realnost ne bi mogla biti bolj optimalna za takšne projekte kot je Omega.
-Je psihoterapija omogočena vsem? Koliko jih prihaja in kako poteka?
Vsem, ki se zanjo odločijo, kajti v azilnih domovih je pestro kulturno okolje; tja se zatekajo ljudje iz različnih držav, različnih kontinetnov, torej različnih ideoloških pogledov, religij, stališč. Večinoma se za psihoterapijo odločijo predstavniki mlajše in srednje generacije, ki so imeli, in, kar je najbolj pomembno, imajo še vizijo o boljšem svetu, bolj spodobnem življenju, in ne glede na represijo, ki se jim je dogajala v matični državi in se jim še dogaja v blaginji polnem zahodnem svetu, upajo na močnejšo notranjo naravnanost, ki posledično producira dobre odločitve in ohranja duševno stanje zdravo. No, psihoterapija je za takšne uporabnike zelo učinkovita metoda in odlična izbira pomoči.
-Kaj ugotavljaš skozi zdravljenje oziroma kaj opažaš?
Pri uporabnikih, ki poznajo psihoterapijo kot metodo zdravljenja duševnosti, je dokaj hitro moč zaznati, da se njihova potrtost, tesnoba bojazen itn. Umika bolj optimističnemu razmišljanju, kajti um deluje linearno in ponavljajoče se avtomatske negativne misli in bazični vzorci, ki so posledica napačnih razmišljanj in ki povzročajo čustveno nelagodje, torej ti vzorci, ki so pridobljeni, naučeni že v otroštvu ali mladosti, posameznikom, ki so bili vpeti v vojna grozodejstva, ne dovolijo tega pozabiti. S psihoterapevtsko obravnavo pa skupaj prepoznavamo in modificiramo škodljive misli, iščemo nove, zdrave in sveže rešitve težav in duševnih stisk. Tako da, ja, sem mnenja, sodeč po rezultatih lastne prakse, je za zdravljenje travm, frustracij, fobij ipd. psihoterapija odlična rešitev. Zlasti iz vidika duševne sproščenosti, kar jim da možnost istovetenja z drugimi ljudmi, državljani, saj nihče ni višje in nihče ni nižje – vsi smo natanko tu.
-Praviš, da je kreacija (skozi kreativno terapijo) tudi močno čustvo, ki razbija zidove. Kako na ljudi, ki so nastanjeni v azilnem domu, vpliva dejstvo, da so omejeni v gibanju, da so pravzaprav zaprti?
Ja, poleg psihoterapije izvajam tudi kreativno terapijo, ki je po mojem mnenju dodana vrednost projektu; uporabnikom omogoča pozdvigniti se na višjo raven, začutiti svojo človečnost – in se v tem stanju počiti odlično. Večina mojih klientov je kreativnih in ustvarjalnih ljudi, nekateri so že sodelovali v različnih ustvarjalnih projektih s slovenskimi umetniki na več področjih, in ta skupina uporabnikov zares doživlja svojo nadarjenost kot poslanstvo, smisel življenja, zlato nit , in navsezadnje kot komunikacijo z družbo, – kar ustvarjanje pravzaprav je, ne glede na položaj, v katerem ustvarjalec trenutno je. Ko se po terapiji vrnejo v azilni dom, ustvarjajo naprej – ali ni to najlepši feedback, ki ga terapevt lahko dobi?
-Glede na to, da morajo pri urejevanju papirjev dati skozi kar nekaj intervjujev, me zanima, kako gledajo na psihoterapevtski intervju?
V glavnem so to posamezniki, ki psihoterapijo tretirajo kot nekaj dobrega, ne obligacijskega, intervju vidijo kot del terapevtskega postopka in skozi (pogosto neprijetna) vprašanja se običajno pretolčemo sproščemo.
-Delavnice kreativnega pisanja si vodila tudi v zaporu na Igu. Zdaj to počneš skupaj z azilanti, begunci. Pomagaš torej tistim, ki so pogosto razumljeni kot rob družbe, so kriminalizirani, … Kako gledaš na to?
Ja, običajno, pravzaprav pogosto je med marginalnimi skupinami veliko kreativnih ljudi, le da niso imeli možnosti tega v življenju izrazit. Če omenim obsojence, kreativni ali ne, so že z izrekom kazni maginalizirani, smatrani za disocialne osebnosti (najraje se jim pripiše psihopatijo ali sociopatijo), če pa se malce ozremo okoli, izostrimo pogled v smeri svetovnih političnih srenj, politike nasploh, nam bo slika jasna, sprevideli bomo, kje je potrebno pravzaprav iskati disocialnost. In jo končno začeti kaznovati. Veliko obsojencev, ki so se že v mladosti soočili s kriminalnimi dejanji so žrtve v prvi vrsti disfunkcij primarne družine, ravno tako pa tudi socialnega okolja, ki zapoveda zakone ulice, saj v večini prihajajo iz dna družbe. A kreativni so, večina, moja izkušnja z njimi ima posebno mesto v mojem spominu, saj smo bili tek pred tem, da izdamo knjižno zbirko in zaporniški časnik. A praviloma se pri tako rahločutnih zadevah zatakne v sistemskem smislu. Tako da je ostalo le na ambiciji. A nekoč bomo brali toodlično, ne, izjemno zaporniško poezijo, boš videla
-V pogovoru za Ono si na vprašanje, kakšni so posamezniki po vrnitvi iz zapora, odgovorila da »drugačni, zagrenjeni, distancirani, zadržani«. Kakšni so posamezniki po tem, ko zapustijo azilni dom?
Ko ga zapustijo in gredo na psihoterapijo so odlično razpoloženi Ko se vračajo s terapije, recimo temu zadovoljni, a zamišljeni, tuhtajo, kaj smo odkrili, popravili, vsekakor so boljši, jim je lažje, kar pa je najbolj pomembno, se lahko istovetijo z ostalimi, saj vsenas pestijo enaketežave, duševne stiske, to je pač v človeški naravi, a duševno zdravje je pravzaprav dobro počutje, če nam v tem stanju uspe biti in ostati vsaj uro na dan, smo tistega dne definitivno zmagali. Tako se počutijo, kot del družbe, v kateri so se, na žalost, zaradi zgrešenih ambicij nove liberalistične politike bili prisiljeni zgoditi. So krasni ljudje, z izjemnimi potenciali, z veliko notranjo močjo in trdno voljo, ki jo večina državljanov ne premore, in ne zdi se, je res, strašna izkušnja zlorabe, zlostavljanja, diskriminiranja te ljudi dela močnejše. So za primer.
-Ko opazuješ, kako se Evropa odziva na begunce, kaj si ob tem misliš?
No, plaz se je sprožil in begunski val bo rastel, temu uporu prikimavam, bo rastel, osebno upam, do te mere, da bo zganil kreatorje (ne kreativce!) političnih trendov zahodne družbe, ki so torej avtorji strategij, ki so sprožili pričajoče dogodke. Upam, da bo ustavil farizejsko ambicijo politike, in se bo na površje dvignilo neizgovorjeno, a vsem blizu vprašanje – zakaj ti ljudje morajo zapuščati svoje domove? Gotovo ne zaradi ponižanj, ki jim jih ponuja zahodna družba. Odgovor poznamo vsi, torej kot sem nekoč rekla, globalizacija je pošast, kakršne na tem planetu do sedaj ni bilo, rojeva otroke, da bi jih potem lahko požrla. A ti otroci so sjajni, vse vedo,razmišljajo bistro in pošteno, predvsem o tem, zakaj so se osredotočilii ravno na zahodno družbo, na EU.Konec koncev, saj jim več ničesa ne moremo vzeti, dostojanstva pa sploh ne, saj takšnega v naši družbi niti ne poznamo. Morda pa bi bilo dobro, da bi se aktivno državljanstvo zorganiziralo in naredilo projekt v smislu ene take velike akcije; z letali pošiljalo begunce v Rusijo, z močno fregato pa jih usmerili tudi v ZDA! Bodo že vedeli zakaj.
ABSTINENCA V ZPKZ
Napisala Zuzanna Kraskova
Na vprašanje, ali je abstinenca v zavodih za prestajanje kazni zapor (ZPKZ) mogoča in uspešna, se ponuja več ogovor oz. razlag. Uporabniki prepovedanih substanc, ki večino časa preživijo na ulici, že zaradi pravil in vedenjskih vzorcev, ki jih takšno življenje ponuja, izgubijo stik z resničnim življenjem in so nezmožni upoštevati pravila družbenega sistema. Zakon preživetja, ki ga narekuje življenje na ulici je neizprosen, ki zasvojenim posameznikom praktično »narekuje« uporabo drog, jih »prepriča« v vzroke omamljanja, takšno življenje pa razumejo kot posledico zasvojenosti. Dolgotrajna zasvojenost, ki povzroči nezmožnosti družbene afirmacije in nemoči, da bi z uporabo prepovedanih substanc zasvojeni posameznik prenehal, ga čedalje bolj marginalizira, on se pa pogreza v globlje v zasvojenost, ki ga nazadnje pripelje v protizakonita dejanja. V kriminal, ta pa ga navsezadnje pripelje v zapor. Ravno zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov, je potrebno takšnim osebam priskrbeti psihosocialno pomoč takoj, ko nastopi prestajanje zaporne kazni. Ukrepi obveznega zdravljenja zaradi uporabe prepovedanih substanc se v ZPKZ RS ne izvaja dosledno, kajti po Zakoniku izvajanja kazenskih sankcij (ZIKS) naj bi se celosten program rehabilitacije in ponovne reintegracije v družbo izvajal šele po odpustu iz zavoda. V okviru penalne obravnave pa je moč zaznati situacije, ki zasvojenemu obsojencu onemogočajo optimalno vključitev obveznega zdravljenja zasvojenosti; v prvi vrsti neločljivost prostorov, kjer bi se abstinenca lahko izvajala, velik problem pa je tudi prostorska stiska v ZPKZ, saj zasvojenec v fazi zdravljenja, ki je nameščen v sobi z več jim številom obsojenih, težko sobiva z aktivnimi uporabniki droge. Program obveznega zdravljenja sicer ponuja metadonsko terapijo, ki, preprosto rečeno, pelje v drugo oz. drugačno odvisnost. Če torej , upoštevajoč okrnjeno kazensko politiko, želimo odgovoriti na vprašanje, ali se je v ZPKZ možno odvaditi droge, je odgovor vsekakor ambivalenten: je možno, pod pogojem, da ima posameznik jekleno voljo in se zadeve loti, ne izven, ampak znotraj sebe. Morda ne bo zvenelo resnično, toda so primeri, ko so posamezniki v prestajanju kazni videli možnost in so čez drogo naredili križ. Za vedno. Latinski pregovor carum rarum (kar je redko, je dragoceno) je vsekakor namenjen takšnim, hrabrim ljudem.
Ne-zasvojenost v ZPKZ
Napisala Zuzanna G Kraskova
Kljub definiciji, ki zavode za prestajanje kazni zapora označuje kot najbolj totalitarne ustanove, je droga prisotna tudi (in predvsem) tam. Ne gleda na nadzor in varnostne ukrepe, ki jih izvajajo zaposleni v ZPKZ, je uživanje prepovedanih snovi dnevna praksa, obsojenci so pač iznajdljivi in si potrebno substanco priskrbijo. Zasvojeni zaporniki, tisti, ki se želijo zdraviti v zaporu pa imajo možnost zdravljenja. Sicer ZPKZ ločenih prostorov za odvajanje oz. zdravljenje nimajo, bi jih pa nujno potrebovali, saj bi morali biti ločeni od ostalih obsojencev. Kajti odvajanje, abstinenčne krize in različni, hudi stranski učinki dolgotrajnega zdravljenja potrebujejo posebno nego in primerno obravnavo psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov, strokovnega osebja ZPKZ.
ZPKZ so za ta namen uvedli pilotski projekt, ki omogoča zamenjavo sterilnega pribora za injiciranje drog, zagotavlja dostopnost uporabnikov drog v zaporih do sterilnega pribora za injiciranje prepovedanih drog – injekcije, alkoholne krpice, askorbinska kislina, kondomi.
Predvidevajo, da se bodo s tem zmanjšale možnosti okužb, poškodb in drugih zdravstvenih tveganj zaradi uporabe neprimernega (sterilnega) pribora, saj izmenjava pribora med različnimi uporabniki poveča možnost širjenja različnih okužb in bolezni (HIV, aids, hepatitis …); uporaba že uporabljenega pribora, četudi ga uporablja en sam človek, poveča različne poškodbe tkiv (skrhana igla) ter bakterijske okužbe. Zamenjava sterilnega pribora omogoča tudi varno zbiranje uporabljenih injekcij, ki sicer odvržene ostajajo grožnja za vse v zaporu. Dostopnost do sterilnega pribora za injiciranje psihotropnih substanc je narekovana tudi z Resolucijo o nacionalnem programu zdravljenja, vendar pa se v slovenskih zaporih ta praksa še ne izvaja. Politika, ki vztraja zgolj pri preprečevanju zasvojenosti pa tako lahko zadosti le svojim moralnim imperativom, sklicujoč se na program zdravljenja, ki ga v ZPKZ omogočajo. Glede na statistične podatke, je zasvojenih v povprečju 45% zaprtih oseb, ki se bistveno ne spreminja oz. se veča, in ne pada. Če se torej na tem področju, predvsem na področju psihoterapevtski in psihosocialnih svetovanj o ozaveščanju škodljivosti oz. osmišljanja in dejanske motivacije za življenje brez drog, ne bo kaj spremenilo, in se bo obsojence namesto tega phalo, denimo z metadonom (ki je sicer pri nekaterih posameznikih učinkovit, a pri večini nova droga), bo njihova pot tudi po odpustu začrtana s pretrgano črto, ki bo negotovo, pa vendar peljala le v eno, isto in znano smer – k nadaljevanju z zasvojenostjo.
Pavor nocturnus
ali spev za Andromedo
Napisala: Zuzanna G Kraskova
Bila je temna noč, sedela je na njenem robu in poskušala izostriti zavedanje o brezhibnosti trenutka, ko je bila preteklost, sedanjost in prihodnost tam tik ob njej, hkrati. S poudarkom na tem, kjer mora biti. In je bil. A vse okoli nje je bilo nejasno. Vse je bílo in valovalo kot eno samo čustvo. Ena sama bridkost emocij. Morda pa le zgolj močan sunek, sporočilo nekega obdobja, kjer se bo čas nepreklicno lomil na tisoče koščkov in oblikoval njeno življenje skozi prizmo barv iz kaosa v red. V mavrico. In obratno. V eno. V slutnji, nepredvidljivosti in težnji, ne le po prostosti, ampak po vsem, vsem tistem, v kar je bila čedalje bolj ujeta. Kako izveš, da vsega ne moreš imeti, je njeno misel pogladilo nepopustljivo vprašanje. Tako, da izbereš. Odločno. Izbrati moraš, ali ljubiti sebe in biti v tem popolnoma in nasilno sama, ali ljubiti vse in se z vsem zliti v eno, brez konca in kraja izhoda.
Ozrla se je proti nebu. Ni bil utrinek, kar je videla, bila je nova zvezda na horizontu. Takrat je spoznala. Vedela. Znala je izbrati. Svet v sebi. Svet. Ljubiti svet, zvezdne meglice, mlečno cesto, Razprla je prste drhteče dlani kot past in skoznje dolgo zrla v spiralno galaksijo Andromede. Ljubiti njo, ljubiti privid kometa. Ljubiti temno snov …
Elegija neizprosnosti bivanja
REALISTI IN KONSTRUKTIVISTI
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Da lahko tvorimo sliko sveta, se s pomočjo ontologije, ki kot osnovna filozofska kategorija preučuje bit v najsplošnejšem pomenu, in vse bivajoče opredeljuje oz. preiskuje celostno, osredotočimo na bit, bistvo, esenco bivanja. Sebstvo. Da bi prišli do odgovorov si po Sokratovem principu poskušamo odgovoriti z vprašanji: kaj je res? kaj logično raziskujemo? itn. Vprašamo se, kaj svet je, kakšna je njegova narava, kaj obstaja zunaj, ki lahko raziskujemo? In če vpnemo vedo o pojavih – fenomenologijo, pogovor se zgodi/dogaja kot grajenje sveta. In kot raziskovanje sveta.
Ob raziskovanju se pojavljata dve kategoriji, in sicer:
– Realizem; ki ponuja realno, resnično sliko in pravi, da je zunaj nek svet, ki obstaja neodvisno od nas samih,
in
– Idealizem, ki predstavlja v nekem smislu drug pol oz. nasprotje realizma, kajti idealizem opredeljuje zunanji svet kot produkt našega uma. V nekaterih filozofskih krogih velja prepričanje, da realizem in idealizem skleneta krog.
Tukaj se nam ponuja odgovor, kje je bistvena razlika, in sicer, če bi lahko zavestno spreminjali svet.
Realisti so odkritelji, konstruktivisti pa znanost izumljajo, s tem stavkom se lepo pojasni razliko med »Kaj lahko raziskujem?« in »Kako lahko raziskujem?«
Za preučevanje epistemologije psihoterapije je smotrno omeniti gnoseologijo – filozofsko disciplino, ki preučuje spoznavne potenciale človeka. Poznamo jo tudi pod imenom spoznavna teorija, ime, ki v anglosaških deželah predstavlja epistemologijo (beseda izhaja iz grške besede episteme; znanje). Epistemologija torej, kot filozofska disciplina preučuje človekovo spoznanje sveta nasploh oz. znanstveno znanje in kako znanost opisuje svet.
Pri epistemologiji psihoterapije si zastavljamo vprašanja: Kaj res vemo o drugem? Kako smo do tega vedenja prišli? Na kakšen način? Torej opazujem, kako ustvarjam svojo sliko o svetu. In s tem se dogaja vedenje o vedenju.
Lahko smo v vlogi raziskovalca ali v vlogi opazovalca, kar je soodvisno od naše osebnosti; npr. znanstvenik bo drugače videl sliko od drugih.
Ob ustvarjanju slike pa je potrebno omeniti intersubjektivnost oz. kolektivno strinjanje (npr. vsi smo enotni glede videnja mize – je lesena, ima štiri noge ipd.), na katerem temelji realno videnje vsega.
Prostovoljsko delo v zavodih za prestajanje zaporne kazni
Napisala Zuzanna Kraskova
Prostovoljsko svetovalno delo v zavodih za prestajanje zaporne kazni, za odrasle in za mladostnike je ena od oblik pomoči zaprtim osebam. Namen takšnega dela jeda študentje različnih smeri skušajo vzpostaviti zaupljiv stik z zaporniki in jim svetovati, predvsem na psihosocialnem področju. Izvajanje svetovalnega dela je glede na pretekle praktične izkušnje prostovolskih svetovalcev učinkovito predvsem pri zapornikih z daljšo zaporno kaznijo. Tovrstno prostovoljsko svetovanje se izvaja praktično v vseh zavodih za prestajanje zaporne kazni za odrasle, kakor tudi za zaprte mladostnike; tak primer je Zavod za prestajanje mladostniške zaporne kazni Celje (ZPMZKZ Celje). Za tovrstno svetovanje, da bi se dosegel tesen, zaupljiv stik s svetovalcem in svetovancem morajo prostovoljski študenti imeti naravnostne značilnosti in competence, sicer do produktivnega, predvsem pa pristnega odnosa ne bo prišlo, niti do plodega, kakovostnega rezultata, ki naj bi bila učinkovita pomoč zaprtim osebam v stiski. V stiski pa so domala vsi obsojenci, saj je soočanje z lastnim zločinom oz. kaznivim dejanjem, psihološko gledano ena natežjih samorefleksij, ki se dogaja prek zanikanja, obtoževanja, samoobtoževanja, opravičevanja, itn. do sprejemanja krivde in samo-odpuščanja. Slenje pa se lahko zgodi le v primeru, če obsojenec svetovalcu popolnoma zaupa, sicer je odpustiti sebi resnično najtežje in ni odvisno le od svetovanj ali psihosocialne podpore, a odpuščanje je process, in je potrebno vložiti veliko psihičnega napora v stanje oz. zmožnost soočanja s trenutkom kaznivega dogodka, ga podoživeti , natančno večkrat podoživljati, to pa brez dvoma sproža čustveno nelagodje, bolečino – zaradi napačnih miselnih vzorecev, ki se niso zgodili takrat, ko se je zgodil zločin, ampak so bazično vkoreninjeni v človeka, ki je zaradi tega bil v duševni stiski. Potem vsem obsojenec, ki je zaradi te katarze vsekakor močnejši, lahko začne načrtovati srečanje z žrtvijo kaznivega dejanja, ali njegovimi svojci in prositi odpuščanja. Če pa ne gre za tovrsteno kaznivo dejanje, kjer so vpletene osebe, ampak denimo za materialne delikte, se zapornik mora ukvarjati predvsem s svojo nagnestjo kršenja zakonov oz. pravnega reda in miru. Toda ne glede na to za kakšno kaznivo dejanje gre, pri preprečevanju povratništva, ki se najpogosteje zgodi zaradi nerazjasnenih psihičnih stanj, ali površnega odnosa do zločina obsojenega, so prostovoljski svetovalci dragocena podpora in priložnost vsem zaprtim osebam.
5.8.2014
Preberite si zanimiv intervju s predstojnico inštituta Zuzanno Kraskovo, ki ga je za revijo Ona opravila Petra Godeša (fotografiral je Uroš Hočevar).
>> Zuzanna G. Kraskova: Počutim se, kot bi naokrog hodila brez kože
Delo, Sobotna priloga
Od nezdružljivosti ciljev do osuplosti nad ravnodušjem
O konfliktu interesov, ki je eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe, in o tem, kako razbiti malodušje.
![[Oddano]](http://www.delo.si/assets/delo_v3/img/delosled/delosled_logo_16_3p_02.png){kind=logo}
Ne bi rada ravno tolkla po peklenskih vratih, a ne morem si kaj, da glede konfliktne perspektive današnje sodobne družbe ne bi podvomila o tem, da je pri stvarjenju človeka sodelovalo le eno božanstvo, kajti ne verjamem, da bi en sam bog ustvaril bitje in mu dal še možnost misliti. Kmalu pa tudi sebi, takrat, ko je Adam vse izgubil, ne zaradi Eve, ampak zaradi jabolka. In sprožil vrsto ukrepov božjega srda.
Ta navzkrižja v današnji družbi poznamo pod pojmom konflikt interesov, ki so eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe. Povedano drugače: danes za izkoriščanje in ohranjanje družbenih privilegijev ni nujen le zasebni kapital, zadostuje že institucionalna avtoriteta, moč, ki jo daje pomemben položaj. Dober primer (a ne primer dobre prakse) so tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope v procesu osamosvojitve. Ta tranzicijada, katere postopki so, absurdno, legalni (in zakoniti), se dogaja še danes, po dobrih dveh desetletjih samostojnosti.
To me spominja na izjavo mojega klienta, ki mi je med terapijo na vprašanje, zakaj je ropal, odgovoril takole: »Hja, odkar sem v srednji šoli oropal trafiko, nisem več nikoli brez denarja.« Razlika je le v tem, da je moj klient za svoja dejanja plačal z zaporom, gospodarski kriminalci pa se še naprej bogatijo, ker nikoli niso končali v zaporu.
Pomembno je dodati, da pri lastniških prevzemih ni pomemben le kapitalski konflikt interesov, so še vmesna nasprotja, na primer regionalna navzkrižja, konflikti med proizvajalci in potrošniki, konflikti med spoloma …, a vse daleč prekaša konflikt interesov med delom in kapitalom.
Ciljna nasprotovanja
Rudarske stavke so bile vedno zgodovinsko prelomne, tisti skrajni ukrep, ki mu sledijo veliki družbeni premiki. In simbolne – v poštenju, trdoživosti, tovarištvu in pogumu. O tem priča historični upor rudarjev leta 1920 v rudniku Kreka, ki se je zgodil kot odgovor na nasilje oblasti nad vsesplošno stavkajočimi rudarji v BiH. V uporu je sodelovalo veliko slovenskih rudarjev; te je oblast kot odgovor na vstajo z družinami izselila iz državnih stanovanj in poskušala izgnati ter tako domače rudarje prisiliti k delu, a solidarni rudarji so se skupaj umaknili v mesto Husino in ustanovili stavkovni odbor. Upor je žandarmerija krvavo zatrla, sodni procesi pa so dobili epohalni pomen, saj so obsojeni bili deležni podpore po vsej Evropi in oblast je bila primorana ublažiti sankcije ter ugoditi zahtevam rudarjev. Skratka, rudarji so vedno bili vzor poštenja.
Letošnje leto so tudi pri nas zaznamovale rudarske stavke v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Velenje. Prvi so stavkali zoper zaprtje rudnika in posledično zoper odpuščanje – to je po končanih pogajanjih kljub vsemu sledilo. Velenjski rudarji pa so se uprli zaradi neizplačanih plač in kršenja kolektivne pogodbe, ki zagotavlja dogovorjeno višino dohodka, odvisno od cene premoga. Rudarji so pred dvema letoma privolili v petodstotno znižanje plač, in to v dobri veri, da bodo svoji materi, kot je Holding Slovenskih elektrarn (HSE) v odnosu do Premogovnika Velenje poimenoval njen generalni direktor, pomagali zapolniti finančno luknjo. Vodstva HSE, Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj pa so odločila, da HSE ni pogajalski partner, saj so predmet pogajanja tržna razmerja med prodajalcem in kupcem – premogovnikom in termoelektrarno.
Poleg navzkrižja interesov lahko nenavadne pogajalske prijeme razumemo tudi v slogu starega latinskega pregovora: Ni krčmarja, ki ne bi znal ostriči gosta. Vodje tovrstnih pogajanj vedno hočejo več kot le dogovor, hočejo moralno zmago, potrdilo o svoji poštenosti, zato o problematiki govorijo v nekakšnem univerzalnem, globalizacijskem jeziku, celo tako, da so videti v položaju šah-mat. Vendar niso, saj dobro vedo, da je za pogajanja potrebno zavlačevanje, medtem ko stavkajoči preživljajo negotov čas in jih je strah, da se bo zdaj zdaj vse skupaj končalo s kompromisom – na njihov račun.
Stavkajočim kot bonus za pogum pripada izvirni met kocke, vse drugo pa gre v prid vodstvu, ki ima moč. Čeprav je jasno, da bi morali obveljati zgolj pravi argumenti. A ta želja je le delček pogumne fantazije v objektivni stvarnosti delavskega razreda, kjer so družbeni spodrsljaji najbolj vidni. Hkrati pa naznanjajo konfliktno perspektivo družbe.
Osupli, ker nam je vseeno
Socialno gospodarstvo, ki ga poznamo tudi pod pojmom tretji sektor in predstavlja prostor nevladne, neprofitne dejavnosti, bi ljudem moralo vliti upanje, a moč političnih lobijev oz. hobotnic, ki znajo izžeti vse pomanjkljivosti zakonodaje (na primer črpanje sredstev za projekte, ki bi morali biti namenjeni le nevladnim organizacijam, pa niso), je tako velika, da nas, preden se sploh zganemo, brž opozori, da sicer živimo v isti državi, a ne v istem svetu. In v kali zatre vse zamisli.
Treba je omeniti dejstvo, da državljani trenutno nimamo oziroma ne vidimo vzornega voditelja. Manjka nam pokončni, moralni lik. To bi moral biti – že po funkciji – predsednik države, vendar ni, saj njegovo odločanje glede državotvornih postopkov in političnega dogajanja državi bolj škodi, kot koristi.
Klene, načelne drže ne najdemo niti med drugimi pomembnimi eminencami, moralnost pa, tako v širšem tako v ožjem smislu, družba nujno potrebuje. Tudi zdaj, po volitvah, državljane vendarle preveva upanje, da bo šel voz končno le naprej, da teh novih obrazov v državnem zboru ne bo zapeljal temačen šarm politikanstva, ki se skriva za politično funkcijo.
Vsi, ki smo volili, lahko vsaj upamo na to, v nasprotju s tistimi, ki so volitve ignorirali, saj je bila volilna udeležba le nekaj čez 50 odstotkov, kar nazorno kaže na brezbrižnost državljanov do politike, politikov. Kot da bi šlo za osebno zamero, kar sicer ne preseneča glede na dvajsetletno politično zgodovino sumljive narave.
Pa ne da bi z moralnim primanjkljajem želeli upravičiti družbeno malodušje, nasprotno, tudi sami smo zaradi lastnega malodušja zaprepadeni. Z razlogom, saj je v psihološkem smislu malodušje mazohistično stanje duha. A osuplost nad tem, da ničesar ne spremenimo, morda tiči v Kafkovi misli: da je treba priti do točke, s katere ni vrnitve.
Ta korak bi morda za sabo pustil drastične posledice, a bi nedvomno sprožil val sprememb, po katerih kliče družba. Za spremembami pa stoji pripravljenost na aktivno delovanje.
Zavestna (pa tudi nezavedna) težnja ljudi sloni na težnji po izboljšanju življenjske ravni, sploh tistih, ki živijo pod pragom revščine ali na njenem pragu; po statističnih podatkih je teh približno 15 odstotkov. Prikrite revščine je, domnevamo, vsaj še enkrat več, gre za revščino tistih, ki so, čeprav so na trgu dela, revni.
Naša obubožana družba torej ne potrebuje političnega prepričevanja, niti nastopaškega prizadevanja delavskih voditeljev, niti prepričevanja razumnikov – potrebuje lastno idejo, podprto z mnenji strokovnjakov, a izhajajočo iz osebnih izkušenj, saj nas te najbolj izučijo.
Modrec bi morda pripomnil, da starega volka vznemiri tudi vrabec, saj so empirična stališča najpomembnejši dejavnik pri sleherni usodni odločitvi, a pomaga, če se zavemo, da nas nič zunanjega ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.
Torej anonimnost ne sme biti naša prva obrambna linija, ampak novi vidiki reševanja družbenih težav. In ozaveščanje resnično prisotnih vidikov stvarnosti. Dejansko prisotnost resnice. Ki ni medla. Ob njej nas zaskeli, nato pa zmrazi. Potem se vname, a najprej v srcu.
Zuzanna G. Kraskova je pisateljica in slikarka ter psihoterapevtka.
Kolumna v Delu in v Kraljih ulice
Tajkuni in alternativne kazni
Napisala Zuzanna G Kraskova
Ko se je s pojavom humanizma v šestnajstem stoletju spremenilo tudi stališče do delikta in njegovih storilcev, se je temu prilagajala tudi oblika javnega kaznovanja, skratka, humanizem je vplival na spremembo kazenske zakonodaje, ki je bila milejša do storilcev kaznivih dejanj. Današnja globalna družba pa že po svoji naravi – zasnovani na individualizmu, se pravi, tekmovalnosti in povzpetništvu, proizvaja optimalne pogoje za delikventne pojave oz. dejanja. Tako je zaprtih vedno več ljudi, ki bremenijo državni proračun oz. povečujejo delež javnih financ. Zato se v naši moderni družbi uvajajo nove oblike prestajanja kazni. Gre za manj nasilno formo kaznovanja delikventnih oseb, ki uvaja alternativno prestajanja zaporne kazni – javno-koristnih del oz. alternativnega dela za dobrobit družbe. To možnost je uvedel tudi slovenski Zakon o kazenskem postopku, takšna rešitev in izsledki raziskave pa kažejo, da ta način prestajanja zaporne kazni pozitivno učinkuje na prestopnike, obnese pa se tudi iz fiskalnega vidika. Za alternativno kazen lahko zaprosijo storilci lažjih kaznivih dejanj, pri nas se v manj kriminalno dejanje štejejo med drugim tudi gospodarski zločini, ki jih zagrešijo tako imenovani tajkuni, čeprav bi njihova kazniva dejanja komajda označili kot lažjo kriminaliteto. Namreč zaradi njihovega delikventnega poslovanja stopnja brezposelnosti narašča, z njo pa se naglo dviguje tudi stopnja revščine in z njo število ranljivih skupin. Marginalcev. Osebno menim, da bi bilo potrebno to posebno obliko (dokaj novodobne) kriminalitete opredeliti kot hudo kaznivo dejanje in tranzicijskim goljufom odmeriti višjo kazen, nikakor pa ne alternativne. Seveda, če se ozrem na besede W. R. Churchilla, da se humanost in napredek družbe zrcali ravno v odnosu do kriminalcev in izvrševanja kaznivih dejanj, moje mnenje izzveni morda zastarelo. A v prejšnjem stoletju, ko je te besede Churchill izrekel, tajkunov ni bilo, če pa so bili, družbe še niso ropali.
EKSTROVERTIRANO – INTRAVERTIRANI SVET
Če naj omenim, da v naslednjih besedah gre za prizadevanje razumevanja nekega čustva, se ne bom dosti zmotila. Tako, že s prostim očesom, ko opazujemo ljudi okoli sebe ugotavljamo, da v socialnem okolju prevladujeta dva tipa ljudi; tisti, ki prekipevajo od (nakopičene) energije, dinamične in dominantne posameznike, in tiste druge, ki bi jim lahko pripisali lastnosti, kot so plašnost, zadržanost, morda submisivnost (podrejenost). Prvemu tipu posameznikov rečemo ekstrovertiran tip, drugemu introvertiran. Če pri prvih globlje posežemo v nek motiv, kot je, denimo, nelagodje, strah ali sram, stanja, ki pri teh ljudeh povzročijo nekaj grobosti, pri drugih pa tako imenovano (še bolj kot sicer) nevidnost, poskušamo dobiti kakršnokoli znamenje od zunaj, saj večino duševnih procesov pogojuje zunanje, socialno okolje. Ja, družba je tista, ki projicira in določa oziroma dograjuje človekove lastnosti, ki bi se sicer ne izražali v ekstremnih stanjih. Kajti skrajnje človekove meje, v družbeni interakciji, sploh, če so nastali iz negativnih družbenih vzgibov, so človeku (posledično pa tudi družbi) vedno nevarne, saj niso naravna stanja, omejitve pa so takrat le šibki mejniki na prepadom. Toda družba , bolje rečeno, politična eminenca, ki potrebuje tovrstno človekovo zadrego, potrebuje odvračanje pozornosti od bistvenih poant dogajanj, saj se človek, ki ga kakšno obrobno družbeno dogajanje katapultira daleč stran od resničnih težav, se pravi manipulacij, ki jih elita na ta način z lahkoto prikrije. Čeprav je vsem na očeh. Odličen primer so začenjajoči se predvolilni boji; v predstavniki levih in desnih političnih opcij medijem ponujajo različne trivialne zgodbe, in še te v puhličastih oblačkih dima, in tako želijo z njimi prikriti poglaviten pomen medijske pozornosti. Čeprav ljudje vse to vemo in ta proces prevare dobro razumemo , nas trivialnost spodnese, ker je to njena naloga, zato obstaja … Tako se po svojih močeh nanje odzivamo, odvisno kakšni pač smo; ekstrovertirani ali introvertirani. A ne glede na dejstvo, kateri kategoriji pripadamo, po naravni poti reagirati moramo; zadržano ali eksplozivno – vseeno, saj trivialnost nima meja, sili nas k tlom, ob tem pa ne izbira ne sredstev ne načina, mar ji je le za posledice. Posledice pa je ocenjevanje sena namesto s pšenico, torej nezdrava samorefleksija in zgrešena samopodoba, saj nam ob ukvarjanju s pritlehnimi rečmi sploh ni dobro, zakaj – pri vsem tem ostane življenje daleč zadaj …
KRIZA IDENTITETE IN EKSISTENCIALNA KRIZA
Napisala Zuzanna Kraskova
Kriza identitete, ki jo je v svoji teoriji psihosocialnega razvoja definiral Erik Erikson je psihično stanje v določenem prelomnem življenskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete, nastanejo težave v občutkih iddentitete.
Z drugimi besedami je tisti občutek, ko vse tvoje življenje zamaje, ko vse tisto, kar si mislil o sebi ni več stabilno, ko slutiš, da je vse, v kar verjameš zabloda. Sanje se podirajo, obličje v ogledalu pa je popačeno, ti pa imaš občutek, da si nepomemben, skratka, da si popolna zguba.
Eksistencialna kriza – na kratko rečeno je eksistencialna kriza motena, poškodovana harmonija oz nekompatibilno sobivanje s svetom. To moteno harmonijo praviloma spremlja eksistencialno anksioznost, ki v nas zbuja danost bivanja, kot so – svoboda, izolacija, smiselnost, odgovornost in smrt, ki jih človeku prinaša avtonomnost, s katero se slehernik rodi. Soočanje s smrtjo nikomur ni prijetno, saj narekuje tudi prevzemanje tveganja, trpljenje in bolečino. Tovrstna anksioznost je del avtentičnega življenja, pred katero nas nihče ne more zaščititi niti rešiti, saj je del, kot rečeno, z rojstvom pridobljene avtonomnosti
Psihoterapevti lahko klientom pomagamo, da v tovrstnih kriznih trenutkih odkrijejo pogum in moč v sebi, prevzamejo odgovornost in se osvobodijo – da izstopijo iz skripta.
MLADOSTNIKI IN ZAPOR
Napisala ZUzanna G. Kraskova
Slovenska zakonodaja s sprejemom Zakona o navodilih in prepovedih (1995) je omogočila sistemsko urejeno delo z družinskimi okolji. Gre namreč za zagotovilo trajnejše in stabilnejše preventive v zvezi z delinkvenco otrok in mladostnikov. Na duševni razvoj otroka oziroma mladostnika v veliki meri vplivajo družina, vrstniki in širše družbeno okolje, v katerem posameznik – mladostnik živi. Če poznamo psihološke in socialne dejavnike prestopništva, lahko določimo, kateri vzgojni ukrep je najprimernejši za posameznika. Vzgojno zanemarjen, vzgojno zapuščen ali delinkventen otrok izpolnjuje »vse pogoje«, da postane prestopnik, razen zadnjega, ki to že je, zato je pri določanju vzgojnega ukrepa pomembno vedeti, kakšno predhodno vzgojo je otrok imel. Slovenski sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov je v precejšnji meri zaostajal za sistemom obravnavanja v državah EU pa tudi v ZDA in drugod po svetu. V teh državah sta v ospredju kritika zavodskega obravnavanja in zavzemanje za svetovanje prestopnikom in njihovim družinam kot oblika vzgojnega ukrepa. Vsekakor je v tem oziru napredoval tudi slovenski sistem, ki pri obravnavanju mladoletnih delinkventov izvaja ukrepe, kot so poravnava z oškodovancem in plačilo za žrtve, delo v korist skupnosti in trening socialnih veščin. Pri obravnavanju vzgojnih ukrepov so bile uporabljene metode deskripcije, primerjave in združevanja različnih avtorjev ter analiziranja njihovih izkustvenih raziskav. Preko navodil in ukrepov se v mladoletniku krepijo občutki sočutja ter odgovornosti tako zase kot za druge ljudi, hkrati pa mu je pri tem v veliko pomoč prisotnost drugih družinskih članov, ki aktivno sodelujejo pri njegovi resocializaciji. Vzgojni ukrepi omogočajo prestopniku popraviti posledice storjenih kaznivih dejanj, hkrati pa ga učijo primernega, predvsem mirnega reševanja konfliktov in izboljšanja njegovega odnosa z okoljem. S tistim istim okoljem, ki ga v bistvu v dobršni meri naredi takšnega, kar je seveda svojevrstni paradoks.
NOSILCI SAMOZAVESTI
Nosilci samozavesti
V današnjem času je pogosto slišati besedo samozavest. O njej govorimo, ko se posameznik vede negotovo, ko ne zmore izraziti svojih zahtev in stališč, ko ni zmožen sprejemati ali uresničiti pomembne življenjske odločitve. Kaj torej je zdrava samozavest? Od česa je odvisna in zakaj jo danes tako nujno potrebujemo? Samozavest je tista moč v človeku, ki mu omogoča prevzeti nadzor nad svojim življenjem, ki mu pomaga zaupati vase in je zlasti učinkovita pri obvladovanju različnih stresnih ali distresnih stanj. Kar pa je za človekovo optimalno delovanje nadvse pomembno je dejstvo, da zdrava in trdna samozavest prebuja in spodbuja njegovo ustvarjalnost.
Za doseganje stabilnega osebnostnega razvoja obstajajo načini in metode, ki posamezniku pomagajo oz. omogočajo doseči in ohraniti notranjo moč in izgraditi čvrste temelje samozavesti. Eden način je program, ki je sestavljen iz modulov in se osredotoča na uporabo načel, le-te pa gradijo in ohranjajo občutek sposobnosti, vrednosti in celovitosti, in sicer:
1. Spodbujanje samo-zavedanja (zavedati se sebe v lastni celovitosti in avtonomnosti, ki jo pridobimo s samim rojstvom)
2. Sprejemanje samega sebe (sprejeti sebe z vsemi osebnostnimi in karakternimi lastnostmi in dejanji, ki jih prinaša vsakdanje življenje)
3. Prevzemanje odgovornosti (sprejeti popolno odgovornost za svoje odločitve in dejanja)
4. Uveljavljanje individualnih potencialov (znati uporabiti lastne zmogljivosti za doseganje optimalnega položaja v družbi)
5. Usmerjanje svojega delovanja proti zastavljenemu cilju (usmeriti notranjo moč proti zadanemu cilju in vztrajati ne glede na morebitne ovire, čeprav se morda dozdevajo kot nepremostljive)
6. Delovanje za osebno integriteto (aktivno delovati na psihofizičnem ravnovesju oz. si prizadevati za notranjo skladnost, ki pogojuje skladnost z zunanjim svetom)
Osebno pozornost je potrebno nameniti razvijanju moči in učinkovitosti pri delu, kakor tudi v zasebnem življenju in vseskozi delovati na osebnostni celostnosti in ubranosti, kajti duševno zdravje je več kot le dobro počutje.
Napisala Zuzanna G. Kraskova
KAZNIVO DEJANJE (napisala Zuzanna Kraskova
Dejanja, ki posegajo v osnovne družbene odnose in ogrožajo človekove družbene in osebne vrednote so takoimenovana kazniva dejanja. Zato državna zakonodaja, da bi obvarovala in ohranila skupne družbene interese, kršitelje oziroma storilce kaznivih dejanj pa preganja in pridrži. S pomočjo kazenske zakonodaje sledi dokazovanje krivde in ko se ugotovi, da je dejanje protipravno, se storilca obsodi in se ga kaznuje. Le-ta je lahko spoznan za krivega ob predpostavki njegovega svobodnega odločanja za dobro in zlo in če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in storilčevo krivdo. Najbolj pomeben dejavnik za presojo je naravnanost storilčeve volje oz. ali je bilo kaznivo dejanje storjeno voljno, ki mora sovpadati z bistvom pridobljene informacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje – ali je podana krivda storilca kaznivega dejanja. Iz tega sedi, da je kriv storilec, ki je kaznivo dejanje storil iz malomarnosti ali naklepno, ob tem pa je bil prišteven oz. se zavedal, da deluje protipravno. Ko so podani in izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje oz. krivdo, sledi presoja, ali so bili podani morebitni razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Da se storilca izključi kot nekredibilnega oz. neprištevnega mora biti kot vzrok in posledica biološki pogoj (da storilec ni dojemal ali razumel pomena kaznivega dejanja) ali prisotnost duševne motnje li duševne manjrazvitosti, se pravi, ni mogel nadzorovati , kakor tudi psihološke neprištevnosti; pri slednjem mora biti upoštevana tako voljen kakor tudi zavesten vidik. Za izključitveno se šteje tudi dejanje, ki je storjeno kot neizogibno, ali kot pravna zmota. Dejanska zmota storilca se upošteva takrat, ko ta ni vedel, kaj dela, ker ima napačne predstave o resničnih okoliščinah, ki povzročijo kaznivo dejanje. Pravna zmota storilca pa je takrat, ko ima storilec jasno in pravilno predstavo o okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da takšno (kaznivo) dejanje ni protizakonito. Razrešitev krivde pa je mogoča tud takrat, ko storilec deluje v opravičljivi skrajni sili, kar pomeni, da ob varovanju lastnega življenja se storilcu storjeno kaznivo dejanje oz. njegova krivda izključi.
KAJ JE PSIHOTERAPIJA
Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb, z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteča prepričanja, stališča in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih.
Psihoterapija pomeni zdravljenje s pogovorom, s ciljem premagovanja različnih težav in boljšega poznavanja sebe. Psihoterapevt je usposobljen, da nam pomaga začutiti in primerno izraziti svoja čustva, spremeniti manj funkcionalna vedenja, reševati težave ali naučiti se, kako obvladati čustva kot so stres, tesnoba, žalovanje, strah, žalost in druga.
Psihoterapevt nam pomaga, da ozaveščamo skrite vzroke naših težav in jih postopno odpravljamo.
POVRATNIKI
Odkar imamo svojo državo se je marsikaj spremenilo tudi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Z novo državo smo v zaporih dolbili novo vodstvo, novo zakonodajo na področju kazenskih sankcij, skratka, tudi v tem oziru smo se in se obračamo k razvitim državam EU. Če pa bi omenjeno želeli uporabiti iz vidika povratništva, bi lahko mirno rekli, da se na tem področju ni spremenilo ničesar. Če gremo še dlje in globlje, lahko pritrdimo zaskrbljujočemu dejstvu, da se je kriminaliteta, predvsem na gospodarskem področju ne le podvojila, postala je nekakšen družbeni trend, gospodarski kriminalci pa nekakšne pop ikone (tako kot so serijski morilci pop ikone v ZDA ). Gospodarska kriminalna dejanja se ponavljajo in stopnjujejo tudi zaradi dejstva, ker je zakonodaja na področju gospodarskega kriminala milejša kot za druga zločinska dejanja, saj se snovalcem zakona očitno zdi, da je v gospodarstvu »grešiti« milejše kot, na primer nekoga pretepsti, poškodovati ali celo umoriti. Ne bi rekli, da je milejše biti direktor-kriminalec, ki podjetje spravi na rob propada in s tem ustvari vojsko brezposelnih, obubožanih, potencialnih kriminalcev, on sam, z visoko odpravnino iz podjetja odide z dvignjeno glavo. In mu nihče ne more do živega, kajti naša zakonodaja še ni izumila klavzule za preprečevanje, kaznovanje, sankcioniranje in zapiranje teh posebno pokvarjene vrste kriminalcev. Škoda, kajti teh bi v povratništvu bilo nešteto …
Strokovnjaki s področja kazenske zakonodaje, so povratnike uvrstili v štiri skupine, in sicer:
– profesionalni storilci kaznivih dejanj
– polprofesionalni storilci kaznivih dejan
– situacijski povratniki
– vsi, ki niso uvrščeni v nobeno od prejšnjih skupin
Ta razrez ne ponuja posebnega uvida v število povratništva, da pa misliti oziroma ponuja pogled iz drugega zornega kota, ta pa je – opredeljevanja kaznivih dejanj iz strokovnega vidika …
Glede na gospodarsko-politična dogajanja v naši državi v zadnjih dvajsetih letih, predvsem iz vidika elitizma, populizma, nepotizma, tajkunskih afer in podobno, že tako, s prostim očesom ugotavljamo, da se je četrta kategorija pri nas odlično prijela …
NASILJE V DRUŽINI (napisala Zuzanna G. Kraskova)
Družina je skupnost, ki svojim članom nudi zavetje, osnovne potrebe in varnost. Vendar je tudi okolje, kjer se zgodi največ nasilnih, kaznivih dejanj. Slovenski kazenski zakonik v 21. poglavju ureja kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Poglavje zajema osem členov, ki govorijo:
– o spremebi rodbinskega stanja
– o dvojni zakonski zvezi,
– odvzemu mladoletne osebe,
– o nasilju v družini,
– zanemarjanju otroka in surovem ravnanju,
– kršitvi družinskih obveznosti,
– neplačevanju preživnine,
– ter krvoskrunstvu.
S spremembo kazenskega zakonika leta 2008, je bilo v 191. členu določeno samostojno kaznivo dejanje, nasilje v družini. Družina, kot osnovna celica vsake družbe, je podvržena mnogim dejavnikom. Razvoj družbe je pustil na tradicionalni družini velik pečat. Iz strogo patriarhalne družine, kjer je bil oče glava družine, se je »razvila« enakopravna družina. Nasilje v družini je zelo kompleksen pojav, veliko krat tudi neraziskan. Z nasiljem kaže ena oseba nad drugo premoč in nadzor. Raziskave so pokazale, da je največ žrtev med ženskami in otroci, kot najranljivejšima skupinama. Veliko nacionalnih programov pa danes daje varstvo tudi moškim žrtvam nasilja, ter nasilju nad starejšimi in osebami, ki so duševno motene. Toda še zdaleč je največ nasilja moških nad ženskami. Danes je sprejetih veliko zakonodaj s področja nasilja, Slovenija je ratificirala mednarodne konvencije, ki govorijo o preprečevanju nasilja v družini, predvsem nad ženskami in otroci. Gglede tega potekajo razna izobraževanja tako strokovnega osebja kot medijev, državnih ustanov, nevladnih organizacij. Toda kljub temu je veliko dejavnikov, ki še vedno onemogočajo in preprečujejo učinkoviti reševanje nasilja. Gre za družbeni problem, ki ga je potrebno reševati, država je dolžna svojim državljanom zagotoviti varnost in temeljne človekove pravice. Še vedno se največjo vlogo pripisuje policiji, ki pa je velikokrat pri svojem delu neuspešna, saj nasilje v družini zahteva celovit pristop, kar zajema tudi pomoč žrtvam in nasilnežu samemu, finančno pomoč, svetovanje, kar pa lahko nudijo strokovno izobraženi ljudje. Kljub vsem naporom, ki jih vložijo tako policija, centri za socialno delo, kot tudi nevladne organizacije, pa smo danes še vedno priča različnim zgodbam o nasilju, ko ima npr. mož ženo praktično v ujetništvu, ali pa starša, ki zapirata svoje otroke v omar, klet ipd.. Še vedno velja, da je največ nasilja v družbi, ki nasilje jemljejo, kot družbeno sprejemljivo vedenje. Nasilje v družini najbolj prizadene otroka , saj usodno vpliva na njegovo primarno socializacijo, na njegov razvoj in vedenje. Ki je največkrat sovražno. Sovraštvo pa vemo, kaj je: tisti, ki sovraži spije strup, čaka pa da umre osovraženi …
MATERE IN DRŽINSKO NASILJE (napisala Zuzanna Kraskova)
Partnersko nasilje v družini vpliva na vso družino, na njeno psihosocialno dinamiko in povečuje tveganje za nastanek različnih duševnih motenj oz. bolezni. Koliziji v disfunkcionalni družini so eden poglavitnih dejavnikov za asocialnost pri otrocih iz ega okolja, vendar tudi odraslih žrtev nasilja. Matere, ki so tudi same doživele zlorabo v primarni družini, ali jo doživljajo v lastnem partnerstvu so tudi same razvile toleranco do le-tega in slabše ravnajo s svojimi otroki kot matere, ki nasilja niso doživele. Različne raziskave poročil o partnerskem nasilju kažejo na razvoj stresa, povezanim s starševstvom; depresije, anksioznost (tesnobe) ipd. kažejo na dejstvo, da mati zlorablja otroka. V neki ameriški raziskavi, kjer je sodelovalo približno 2500 mater, jih je 40 odstotkov izjavilo, da so doživele partnersko nasilje. Pri njih obstaja večja verjetnost, da bodo udarile otroka ali poročale o vsaj enem primeru neustrezne vzgoje oz. zanemarjanju otroka. Čeprav med stresom in depresivnimi stanji, povezanimi s starševstvom ni jasne povezave med partnerskim nasiljem in zlorabljanjem otrok, sta lahko ta dejavnika posledica vedenja nasilnega partnerja. Tako pa se poveča tveganje in ustvari optimalno okolje za zlorabo otrok.
Otroci sodijo v najranljivejšo družbeno skupino, in so poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami zakonsko najbolj zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon uvaja tudi posebno prepoved izpostavljanja otrok množičnim medijem v primerih nasilja v družini, kar je velikega pomena, saj smo dolžni otroka zavarovati pred nepotrebnim vnovičnim doživljanjem nasilja, izpostavljanju pritiskov medijev in stigmatizacijo v družbi.
Kako je govoril Machiavelli
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Kot da bi renesančni politični teoretik Niccolo Machiavelli, ko je v začetku šestnajstega stoletja napisal politično-filozofsko delo Vladar, zrl daleč v prihodnost, celo sem, do današnje globalne družbe, v čas neoliberalistične politike in tržne ekonomije. Bil je prvi, ki je ločil etiko od politike. In zdi se, da je vedel, kaj bo iz tega pognalo.
Stvar je še nekoliko bolj resna, če vzamemo v obzir, da je Machiavelli tudi avtor prve velike italijanske komedije, kjer se čarobni moment pričara s čudežnim napojem oz. z opojno substanco, mandragolo pianto, starodavnim anestetikom (in menda afrodiziakom), skratka z magijo, na kar namigne že sam naslov komedije, ki je ime te rastline. Torej, če je ta izjemni teoretik, ki je bil hkrati nadarjeni komediograf, napisal Vladarja, je bila njegova intenca evidentiranja nič več, nič manj, smrtno resna. Epohalna zadeva. In danes vemo, da je. Le da mogoče v ne povsem razumljenem smislu. Kajti, ko je Machiavelli opisoval brezskrupulozno držo vladarja (oblasti), ki naj bi jo le-ta imel/a, če hoče dobro vladati, na stanje amoralnosti, kot ustvarjalec ni mogel gledati drugače kot le iz ustvarjalnega kota, ki je lahko edino etični, in v smislu miselnega prebliska, višje ravni, če hočemo, nauka. Pozneje, v povezavi z deskripcijo drže in lastnosti v Vladarju pa se je uveljavil izraz temna trida, ki združuje tri termine; makiavelizem (popolno pomanjkanje etičnih meril), narcizem (patološko zagledanost vase) in psihopatijo (disocialno osebnost). Tako imamo celostno podobo določene strukture ljudi na dlani, kar bi lahko razumeli tudi v smislu, da je udarec zla blažji, če se nanj pripravimo …
Tudi sam v službi diplomata, Machiavelli, ki je živel v renesančnem času, v svoje delo ni vpletel teološko-politične utopije, kot bi za ta čas bilo običajno in zapovedano ampak je z distance do prejšnjih političnih avtorjev, ki so vladarje pojmovali in opisovali idealistično, kot vzor moči in pravičnosti, opisal dejansko stanje; absolutno pomanjkanje morale v politiki, torej vladajočih in posledično najtemnejše strukture človekove biti. S tem je pokazal, kako trpeč moralist je bil sam, že zato, ker je vse to vedel, zaznaval in razumel. Machiavelli torej sodi v zgodovino kot veliki moralni lik.
Curriculum vitea: Zuzanna Kraskova
Zuzanna Kraskova je v Sloveniji živeča Slovakinja, pesnica, pisateljica, kolumnistka, prevajalka, ateljejska slikarka in psihoterapevtka. Študirala je psihologijo, diplomirala pa je tudi iz psihosocialnega menedžmenta ter v okviru psihosocialnega področja magistrirala iz psihoterapije. Ravno tako iz istih vsebin opravlja doktorski študij. Poleg ustvarjanja dela kot kognitivno vedenjska psihoterapevtka na področju psihosocialne pomoči, piše kolumne za častnik Delo in Kralje ulice ter predava na višješolskih izobraževalnih ustanovah; Erudio, Gea College itn.
Reference:
Leta 1978 je bila v Novem Sadu nagrajena za najboljšo mladinsko epsko pesnitev PRISELJEN na natečaju o življenju manjšinskih narodov v Vojvodini, leta 1979 pa za najboljšo mladinsko poemo. Leta 2006 je bila nagrajena za najboljšo kratko prozo na natečaju Sodobnosti in DSP. Njena kratka proza je bila leta 2012 uvrščena v ANTOLOGIJO JUGOSLOVANSKE KRATKE PROZE.
Od leta 1999 do 2002 je izdala štiri pesniške zbirke, pod skupnim imenom ENA TISTIH ŽENSK, od katerih sta dve izšli v slovaškem in angleškem jeziku.
Od leta 2003 je članica Društva slovenskih pisateljev.
Leta 2006 je izdala dve zbirki kratke proze LE-BDENJE (založba Koščak) in SENCeSENC (založba Libro).
Leta 2007 je izdala roman EU-ROPA (založba Libro).
Leta 2008 je izdala pesniško zbirko ALOHTON (založba Scriptio).
Leta 2009 je v slovenščino prevedla roman LUČ (Lampa) slovaškega pisatelja Dušana Kužla (založba Beletrina in Društvo slovenskih pisateljev).
Leta 2010 je izdala roman LUGOVO KOPJE (založba Scriptio).
Leta 2012 je izdala zbirko kolumn V OGLEDALU JE NEKAJ NAROBE kot sociološko-strokovne študije (Libro).
Leta 2013 je izdala roman PRE-VEČNOST (Scriptio).
Živi, ustvarja in dela v Ljubljani.
PSIHOTERAPIJA in psihosocialno svetovanje
UČINKOVITA POMOČ PRI REŠEVANJU DUŠEVNIH STISK
Kognitivno vedenjska psihoterapevtska obravnava temelji na prepoznavanju in modificiranju čustvenega nelagodja in posledično nacepljenih duševnih motenj, ki so nastale zaradi napačne miselne naravnanosti oz. napačnih bazičnih miselnih vzorcev oz. prepričanj.
Psihosocialna obravnava temelji na prepoznavanju različnih psiholoških in psihosocialnih težav – vsebuje pa celostno psihosocialno oskrbo. Je primerna za otroke, mladostnike in odrasle.
Zuzanna Kraskova, mag. psih.soc. pom.
Naročite se lahko ob delovnikih od 9. do 17. ure.
Zaupni telefon: 070 375 795
KOGNITIVNO VEDENJSKA PSIHOTERAPIJA obravnava otroke pri mladostnih, psihiatričnih bolnišničnih bolnišnicah, bolnike s kroničnimi boleznimi itn. Osredotoča se na:
depresija
anksioznost in fobije
zlorabo drog
bipolarno motnjo
osebnostne motnje
obsesivno kompulzivno motnjo
potravmatsko stresno motnjo
psihoze
odvisnosti
Kolumna: Zuzanna Kraskova
Biti svoboden
Osnovna človekova težnja je biti svoboden.
Objavljeno
- maj 2019, 13.58
Zuzanna G. Kraskova
Osnovna človekova težnja je biti svoboden. V zaporu pa postane ta tendenca le miselni vzorec, saj je zapor ustanova, ki zajema vse življenjske vidike, se pravi, sleherno delovanje in hotenje posameznika se dogaja na enem, prostorsko omejenem kraju, ki je varovan in nadzorovan. To pa je v nasprotju s človekovo naravo. Zato ni ravno presenetljivo, da zapor ljudi spremeni le redkokdaj na bolje. Slehernik, ki se je tam znašel pa se poleg bivalnega in gibalnega omejevanja nenehno sooča še s svojo vestjo. Hoče-noče. In mora, saj ga na kaznivo delanje spominja, če ne kaj drugega, že sama ustanova. Spopadati se z odgovornostjo do krivde same je za vsakogar že samo po sebi težko, sprejeti obsodbo, se pravi neke vrste poraz, je še težje. Sodobna družba tveganja pa se naslanja na tisti del človekove narave, ki rad zmaguje. Pogosto za vsako ceno. V današnji postmoderni družbi je že za dostojen obstoj potreben izjemen napor in veliko spretnosti, tisti posameznik, ki teh spretnosti ne poseduje, se kaj hitro znajde na strani poražencev. Zmagovalci, poraženci, individualizacija, tekmovalnost, to so termini, s katerimi se med drugim, v današnjem žargonu opredeljuje ne-sposobnost slehernika. Torej imeti posebno pravico biti kriv – mišljeno iz fenomenološkega vidika, se niti ne sliši tako abstraktno. Le da je krivdo potrebno znati zdržati, bi rekel marsikateri obsojenec, ki običajno pred odpustom z vzdihom olajšanja pogleduje v nebo, medtem ko ga spreletava prijeten občutek, da se bo kmalu znašel na oblaku. Ali pa v njem. V meglenem oblaku predstav o tem, kje se bo nastanil potem, ko se za njim zaprejo železna vrata vzgojne ustanove, ki mu je, kakorkoli obrne, nudila bivališče. Sicer z dvignjenim kazalcem, a vendar streho.
Ni malo tistih obsojencev, ki postanejo po odpustu praktično brezdomci. Za to je kar nekaj razlogov: nefunkcionalne ali razbite družine, brezposelnost kot posledica gospodarske krize itn- Najhujši problem pa prestavlja socialno okolje, v katero se bivši obsojenec ne more vrniti zaradi stigmatizacije. Ta vzrok je najbolj žalosten, najmanj razumljiv in vsekakor strah zbujajoči, saj je kriminaliteta sestavni del vsake družbe. Ta vzor je eden poglavitnih razlogov za odtujenost in skrajnje otežujoč resocializacijo oseb po prestani kazni zapora.
Sicer za nastanitev bivših obsojencev imajo javno pooblastilo centri za socialno delo (CSD), vendar mnogi obsojenci jim služenje kazni, raje kot ne, zamolčijo, saj bi tako izgubili socialno podporo. Zato morajo pristojnemu CSD-ju iz istega razloga prikriti tudi odpust. Z zatajitvijo tvegajo in s raje obsodijo na brezdomstvo, mnogokrat na prikrito, ki je dandanes zaskrbljujoče naraščajoč problem.
Tisti bivši obsojenci, ki ničesar ne prikrivajo in bi pomoč radi sprejeli pa je ne morejo, ker sodelovanje med zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) in CSD-ji ne poteka ravno usklajeno. Pogost primer neusklajenosti je pri predčasnih ali pogojnih odpustih. Takrat se obsojenca pospešeno pripravlja na življenje zunaj iz drugih, najpogosteje psihosocialnih vidikov. Delavci v zavodu sicer obsojencu pomagajo tudi pri iskanju nastanitve, a zgolj informativno, kar v največ primerih ne obrodi pozitivnih rezultatov. Torej imajo pri nastanitvi bivših zapornikov v rokah škarje in platno CSD-ji, ki obsojencem naredijo slabo uslugo, če dogovore opravijo po telefonu, kar ni redko. Če se po vsem tako radi zgledujemo po razvitih državah EU, bi bilo fino, če bi se tudi glede dela socialnih mrež, kajti socialnega delavca, denimo v sosednji Avstriji ali Nemčiji, ne boste pogosto našli v pisarni, ampak na terenu, kjer bo pomagal uporabniku njegovih uslug reševati probleme, v našem primeru, nudil bo postpenalno pomoč pri iskanju nastanitve.
Brezdomstvo kot oblika socialne izključenosti je značilnost urbanega okolja, ki se širi in stalno narašča. V nasprotju z naravo: raziskave, na primer, razkrivajo zaskrbljujoč podatek, da domačemu vrabcu grozi izumrtje. Če malce pomislimo, ta selektivnost niti ni presenetljiva, saj se z izginjanjem rastlinja v mestih življenjski prostor vrabca krči, pa še, on ni ptica selivka, da bi lahko odletel stran, morda v kak prijaznejši svet. Mogoče pa po svoje varuje rodno grudo. Kdo bi vedel …
Tako kot mestne ptice so tudi brezdomci na barikadah, čedalje bolj in čedalje v večjem številu. Z napovedanim poglabljanjem gospodarske recesije se bo število še višalo, tudi zaradi težav z nastanitvijo oseb po prestani zaporni kazni.
Znameniti pesnik, Gregor Strniša je nekoč dejal, da je revščina častna. To drži, vendar le v primeru, če nisi vsak dan prisiljen prositi za skorjo kruha. Kajti nekega dne ti zmanjka poguma in v tem primeru si tudi ob svobodo.
Zuzanna G Kraskova je pisateljica, pesnica, kolumnistka, prevajalka, predavateljica, psihoterapevtka, blogerka …