Obvestila

Upori v slovenskih zaporih

Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova

Veliko je vzrokov, zaradi katerih so obsojenci v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) nezadovoljni. Sicer je nezadovoljstvo dejstvo, ker bivajo v totalitarni ustanovi, kjer je njihovo življenje omejeno, tako prostorsko kot tudi glede svobodnega odločanja, toda za kaznivo dejanje je potrebno sprejeti odgovornost in si življenje v zaporu prirediti tako, da se kot ljudje razvijajo in rastejo v vseh pogledih. Tako bi bilo najbolje. V resnici pa je v zaporih stanje povsem drugačno. Obsojenci se pritožujejo nad vsem, od nekakovostne prehrane, neprimernimi pogoji za rekreacijo, visokih cen telefonskih pogovorov, do visokih temperatur (saj zapori nimajo urejeno uravnavanje temperature) do stiske oziroma gneče v zaporniških celicah, kjer v relativno majhnih prostorih živi večje število oseb kot je to zakonsko zapovedano, se pravi, kršenje tretjega člena konvencije o človekovih pravicah, ki govori o prepovedi mučenja. Morda v tem primeru prostorske stiske dejansko govorimo o mučenju, kajti, če smo popolnoma iskreni, mi, ki smo zunaj, in se v mislih prestavimo v zaprt prostor, z velikim številom ljudi, v omejen prostor, kjer nimamo niti trenutka miru, nam je že sama misel na takšno stanje odbijajoča,  ljudem, ki prestajajo zaporno kazen, je pa še dosti težje (le da oni to zaprto stanje tudi zares živijo), zakaj, saj zaprte osebe, poleg psihosocialnih težav in problema z neprilagojenostjo, na primer, nezmožnosti spoštovanja avtoritete, se preprosto ne (z)morejo  ob takšnih pogojih re-socializirati. Torej dejstvo, da je kar 5% zapornikov odvisnikov, ki se večinoma zdravijo, a prepovedane substance so v zaporih stalnica, lahko jih je dobiti, lahko pretihotapiti. Kakorkoli že, zaporniki ali priporniki, ki menijo, da so bile kršene njihove pravice lahko proti državi vložijo odškodninsko tožbo, ki jo vložijo na evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), na katerem je Slovenija v preteklosti že izgubila nekaj tožb in morala izplačati odškodnino okoli 100 tisoč evrov. Največ postopkov je bilo vloženih proti zavodu na Povšetovi, vzemimo eden od primerov nenapovedanega obiska – kontrole; kjer je prostora za 135 zaprtih ali priprtih oseb –  za 54 obsojencev in 81 pripornikov, bilo pa je zaprtih 100 oseb in 73 pripornikov. Kar kaže na hujšo kršitev, sploh pa obsojenih oseb, ki bodo v zaporu dlje. Na očitke in tožbe  se je Ministrstvo za pravosodje zganilo in letos napovedalo gradnjo novega zapora v Dobrunjah; do 6.11.2017 je rok za posredovanje arhitekturnih rešitev na javnem natečaju. Omeniti je potrebno, da so gradnjo novega zapora napovedali tudi v preteklosti, a projekta do danes nikomur ni uspelo uresničiti, a zdaj, ko zaporniki grozijo z visokimi odškodninskimi tožbami, bi bilo res smotrno pljuniti v roke in začeti z gradnjo. Že zato, da bo volk sit in koza cela. In ne obratno …

 

 

PROBACIJSKI CILJI V SLOVENSKIH ZAPORIH

Napisala gostujoča kolumnistka Zuzanna G Kraskova

Smisel probacije predstavlja resocializacijo zaprtih oseb, ki po odsluženju zaporne kazni ostanejo in zaživijo v svojem socialnem/lokalnem okolju, težnja torej, da tega stika ne le ne izgubi, ampak da okolje nanj vpliva v smislu primernega socialnega vedenja, se pravi, da nanj okolje vpliva pozitivno, spodbudno, da izvršilec kaznivega dejanja ne izgubi zaposlitve, da krepi odgovornost do družine ter da lokalno okolje nanj na splošno deluje pozitivno motivacijsko in mu vliva zaupanje vase in druge in ga  ne spodbuja k novemu kaznivemu dejanju, ki bi pomenilo ponovno prestajanje zaporne kazni. Probacija je v Evropski uniji v večini držav urejena sistemsko, Slovenija pa je bila do nedavno edina država znotraj EU in ena redkih članic držav Sveta Evrope, ki ni imela probacijske službe, kar se letos tudi pri nas spremenilo. To dejstvo je podkrepljeno s pozitivnimi izkušnjami držav, ki probacijske službe imajo, in ki delujejo kot del sistema izvrševanja kazenskih sankcij.  Letos je torej tudi pri nas začela na Ministrstvu za pravosodje delovati probacijska služba, ki ima poleg priprav strategije razvoja probacijske službe, priprave zakonskih podlag za izvrševanje kazenskih sankcij in ukrepov, ki se izvršuje v skupnosti ter drugih nalog, tudi naslednje naloge: pripravo strategije za razvoj specializiranih programov za obravnavo storilcev kaznivih dejanj, ki so jim izrečene sankcije in ukrepi, le-te pa se izvršujejo v skupnosti, ter sodelovanje z izvajalci pri njihovem razvoju, itn. Prednost probacije  izpostavlja celovitost obravnave storilca od uvedbe predkazenskega postopka, kazenskega postopka, med časom izvajanja kazni, kakor tudi po prestani kazni v okviru probacijske službe.  

Če bodo torej, obsojenci do pravšnje mere inspirirani z naloženimi nalogami in dolžnostmi s strani probacijske službe in pristojnih institucij, sklepamo lahko, da bo povratništva v prihodnosti dosti manj, da se število zaprtih oseb ne bo zviševalo – lani je, na primer dnevno zaprtih oseb preseglo številko 1500 in je še naprej v porastu, ampak upadlo, kar predstavlja svojevrsten izziv iz stališča spoštovanja človekovih pravic, kakor tudi učinkovitega vodenja zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ).  Morda pa bi bila probacija kot sistemsko vodilo pravičnosti učinkovita tudi na političnem področju, v smislu sovpadanja predvolilnih obljub in dogajanja po volitvah, torej laganje kot psihološko kategorijo bi bilo dobro vpeti v nabor kaznivih dejanj, za katere je potrebno odgovarjati/se zagovarjati pred zakonom. Potem bi bil politični parket vsekakor bolj gladek in spodrsljiv, ne pa tak kot je danes – v smislu; lisici ni prav nič mar, kaj si o njej mislijo kokoši …

 

 

 

Mednarodni pravni vidiki o prepovedi mučenja v (slovenskih) zaporih

Napisala Zuzanna G. Kraskova

Danes je mučenje absolutno prepovedano, kar izhaja iz različnih mednarodnopravnih dokumentov kakor tudi iz nacionalnih ureditev; prim. 18. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Mednarodno kazensko sodišče, kakor tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je izoblikovalo pomembna stališča glede prepovedi, obsega in vsebine mučenja, okrutnega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kar je bilo podlaga za oblikovanje in sprejetje zavezujočih dokumentov, npr. Uredba sveta (ES) št. 1236/2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabila za izvršitev smrtne kazni, mučenja ali drugega okrutnega, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja. Toda kljub pravnemu značaju prepovedi mučenja se le-to uporablja še v mnogih državah, celo tistih, ki so ratificirale temeljni mednarodni dokument in sicer Konvencijo Združenih narodov  proti mučenju iz leta 1984 (KPM). Po 11. septembru 2001 je mučenje dobilo nove razsežnosti, še posebej v povezavi z Guantanamom ter Abu Ghraibom. Slovenija je sicer že leta 1991 v URS določila, da ne sme biti nihče podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Prav tako pa je bilo določeno, da je na človeku prepovedano delati medicinske in druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve. Toda kljub temu, da je prepoved mučenja in izvajanja znanstvenih poskusov zapisana v istem členu pa gre za dve popolnoma različni zadevi: medicinski in znanstveni poskusi se na človeku izvajajo le z njegovim soglasjem, za mučenje pa tega nikakor ne moremo trditi, kajti prepoved mučenja se nanaša na vertikalno razmerje med posameznikom in državo in ima absolutni značaj. Povedano drugače: če se v kazenskopravnem bolj ohlapnem (npr. totalitarnem ali kvazidemokratičnem) sistemu izvrševalcem kazenskega pregona zazdi nekdo sumljiv, da je na primer terorist, ga ne bo obvarovala nobena mednarodna listina. Niti biblija … 

 

 

GIBANJE KRIMINALITETE PO POLICIJSKI STATISTIKI

Napisala: Zuzanna G. Kraskova

Število kaznivih dejanj v Sloveniji se je v približno v petdeset let početverilo, in sicer, v obdobju od 1963-2012 leta so se kazniva dejanja povečala za skoraj 386 odstotkov. Za primerjavo: leta 1963 je policijska statistika štela 23.141 kaznivih dejanj, leta 2012 pa 89.236, kar pomeni, da se je vsako leto v poprečju kriminaliteta dvignila za 1.322 . Iz poteka časovne vrste kaznivih dejanj so ugotovljeni relativno veliki padci in tudi porasti števila kaznivih dejanj. Strokovnjaki na tem področju pravijo, da tak »razgiban« potek časovne vrste zahteva predvsem pojasnilo ali so porasti in padci posledica dejansko večje oziroma manjše kriminalne aktivnosti prebivalstva v kriminaliteti, se pravi, zaradi večjega ali manjšega števila kaznivih dejanj  istih storilcev ali pa so porasti in padci nastali zaradi prelomov časovnih vrst (pomeni: ali leto obravnave sovpada z letom storitve kaznivega dejanja). Časovni prelom je odvisen predvsem od sprememb metodologije obravnavanja; na primer – leta 1999 je sprememba metodologije obravnave povzročila nov, »popoln« prelom časovne vrste kaznivih dejanj. Do tega leta je statistika kriminalitete prikazovala kazniva dejanja, ki jih je policija evidentirala v opazovalnem letu (večinoma je leto evidentiranja sovpadalo z letom storitve). Od tega leta dalje pa policijska statistika kriminalitete prikazuje podatke o kaznivih dejanjih za katere je policija v opazovalnem letu podala kazenske ovadbe. Torej upošteva se primerljivost členov po letu 1999. Po letu 2004 pa se je gibanje števila kaznivih dejanj dejansko nekako »ustavilo« in se giblje med 80.000 in 90.000 kaznivih dejanj.  Po raziskavah sodeč, so torej porasti v časovni vrsti kaznivih dejanj dejansko prelomi, torej posledica zakonskih in administrativnih sprememb. Drugače rečeno, so posledica zamudnih sodnih obravnav. Mlinov po domače – ki, pravi pregovor,  meljejo počasi, v tem primeru pa  definitivno peljejo vodo na mlin manipulativnih storilcev  (predvsem gospodarskih) kaznivih dejanj.  

 

 

VIKTIMIZACIJA ali POVRAČILNI UKREPI

Napisala  Zuzanna G. Kraskova

Zadnjič je bil v rubriki Izza rešetk obravnavan termin diskriminacija; je beseda, ki se ji v današnjem času neoliberalizma, ki producira revščino, negotovosti in čedalje več novih vojnih žarišč, ne da izogniti niti miže, kajti takrat bo odmevala v naši vesti, ta pa naj bi nas silila k vestnemu ravnanju, saj imamo vsi, nekje v globinah svoje duše vedenje o tem, kaj je prav in kaj ni. Pa vendar je diskriminacija prisotna na vseh področjih družbe, zaskrbljujoče je, da tudi v sistemsko dogajanje, in to je nevarno, kajti, če prisluhnemo politiki ali medijem se nekako dozdeva, da se vse bolj zajeda tudi v zavest ljudi, kar je zaskrbljujoče tudi glede kazenske politike, saj še pred kratkim kazniva dejanja bodo kmalu le prekršek ali zakonita, sistemsko podprta. Viktimizacija je tesno povezana z diskriminacijo, saj je slednja po predpisih RS definirana kot nadlegovanje ali neželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo, viktimizacija predstavlja izpostavljanje osebe, ki opozarja na diskriminacijo oziroma ukrepa – bodisi v svojem imenu ali v imenu koga drugega – neugodnim posledicam. Povračilne ukrepe ali viktimizacijo (lat. victima – žrtev) pravzaprav lahko definiramo kot posebno obliko diskriminacije, kajti pri ljudeh, ki opozarjajo na diskriminacijo gre za pošteno in vestno  dejanje, prisoten je etični in moralni vidik. Seveda oseba, ki opozarja na kršenje človekovih pravic, zakonov ali kaznivo dejanje, izpostavlja svojo osebno, celo državljansko varnost, celo več, pri tem dejanju so lahko ogrožene tudi temeljne svoboščine tega posameznika. Naj se torej oprem na zgoraj napisano; če oziroma ker se posameznik zaveda diskriminatornih sistemskih potez, niti ne pomisli, da bi se šel nekakšnega pravičnika ali dobrotnika, saj ga bo v nasprotnem primeru lahko doletela keha. A to je scenarij prihodnosti, danes se v prenatrpanih slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) gnetejo obsojene osebe, za nekatere pa mirno lahko trdimo, da imajo dosti manj masla na glavi ali kjer koli drugje kot nekateri posamezniki, ki sistemsko krojijo (beri strižejo) usodo nič hudega slutečim, poštenim državljanom.  

 

 

DISKRIMINACIJA V SLOVENSKIH ZAPORIH

Gostujoča kolumnistka Zuzanna G Kraskova

Danes, ko pričujoči politični dogodki in dejanja kažejo domala povsod in praktično na vseh življenjskih področjih na kršenje temeljnih človekovih pravic, se ne moremo izogniti besedi diskriminacija, ki pomeni neenako obravnavanje posameznikov v primerjavi z drugimi zaradi rase, jezika, etnične ali verske pripadnosti, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, izobrazbe, socialnega statusa, gmotnega stanja, družbenega položaja itn. Diskriminacija ogroža, omejuje ali onemogoča uresničevanje ali uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Diskriminacijo prepovedujeta Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDP) ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESK), sta temeljna, zavezujoča mednarodna instrumenta s področja varstva človekovih pravic. Iz navedenega sledi, da bi določila, če bi se izvajala, prinesla mir med narodi, ljudmi, idilo na planetu nasploh. Vendar se ne. Kar je še bolj zaskrbljujoče, se diskriminacija dogaja pred našimi očmi, prek medijev, pred lastnimi očmi, v živo. Kako pa se z reševanjem teh določil spopadajo v totalitarnih ustanovah, na primer. v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Z odvzemom prostosti ljudje ne izgubijo osnovnih človekovih pravic, ravno tako ne njihovega dostojanstva. Določeni so mednarodni standardi, zapisani v konvenciji Organizacije združenih narodov in Sveta Evrope. Člani mednarodnih pogodbenih teles na koncept prestajanja zaporne kazni v Sloveniji nimajo pripomb. Problem prezasedenosti in ukrepi za zmanjšanje števila zaprtih oseb pa je v priporočilih mednarodnih pogodbenih teles izkazan kot prioriteta, s katero se  Slovenija mora soočati in prednostno reševati. Toda za izvajanje koncepta so potrebni resursi, materialni pogoji, pri čemer je sistem odvisen od razpoložljivih sredstev, ki so posledica razumevanja najbolj odgovornih v državi. Tistih, ki postavljajo prioritete. Torej, ali lahko v primeru prenatrpanih slovenskih zaporov, kjer so zaprte osebe oropane dostojanstva, govorimo o diskriminaciji? Prikimavam. 

 

 Prostitucija – odločitev ali diskriminacija?

Gostujoča kolumnistka: Zuzanna G. Kraskova

V severnoevropskih državah je prostitucija, ki sodi v posebno vrsto kriminalitete, kaznivo dejanje. Vendar raziskovalni indeksi ne kažejo, da to zaleže. Če se namreč ozremo v  človeško zgodovino, lahko ugotovimo, da je tovrsten kriminal izjemno trdoživ, tako kot vse avtohtone, prvinske obrti. Zato si lahko zastavimo temeljno vprašanje, ki ga lahko teoretično  primerjamo z enigmatičnim vprašanjem: kaj je bilo prej – kokoš ali jajce, se pravi – ali je bila prej dovoljena ali prepovedana prostitucija? A to vprašanje sega v čas razvoja najstarejših, kultur in razvoja njihovih razlik, v čas vojnih in verskih pohodov in sprememb družbenih ureditev, skozi vse te dinamične procese pa se je najstarejša obrt uspešno ohranila do danes. Zakaj bi potem govorili o diskriminaciji oz. omejevanju pravic?  Ne iz razloga, ker pri nas prostitucija od leta 2003 ni kaznivo dejanje, ne sodi niti v posebno vrsto kriminalitete,  in ne zato, ker v Sloveniji nudenje spolnih uslug ni niti prekršek, kar pomeni, da se prostitucija finančno ne kaznuje, sploh ne; pri nas si tako pripadniki moškega kot tudi pripadnice ženskega spola mirne duše privoščijo tovrstno razvado (beri navado ali življenjski slog). Vendar o diskriminaciji v primeru te dejavnosti moramo govoriti iz preprostega razloga, ker so udeleženi v tem procesu preprosto oropani dostojanstva. Ženske in moški. Sploh ni pomembno, da je njihovo početje skrbno skrito očem javnosti (ali pa ravno zaradi tega), da ni niti najmanjše bojazni, da bi kdaj bili razkrinkani, pri tej, da se malce hecno izrazim, »nuji«, pomembno je tisto notranje dojemanje dejanja po tem; kaj ostane, koliko to posameznika zmanjša,oslabi,  razvrednoti, kakšna vprašanja se  porajajo … po tem. Nedvomno pa gre pri teh posameznikih za temeljno vprašanje; za ne-zmožnost ohranjanja odnosov oziroma za nezmožnost razviti, vzdrževati in zdržati razmerje na višji, čustveni ravni. Gre za vprašanje čustvene ne-doraslosti. Če odmislimo ekonomsko stisko, ki nekoga pahne v takšen  drastični položaj, da ne rečem, ukrep, gre praviloma za prej omenjene čustvene težave. Za vse udeležene. Predvsem pa za tiste »mačo tipe«, t.i. zvodnike, ki dekleta neusmiljeno silijo v takšno delo, potem pa jim še bolj neusmiljeno odtujijo iztržek. No, to početje je tudi pri nas kaznivo dejanje! Še sreča …

 

 

TEMNO POLJE ali latentna kriminaliteta

Napisala Zuzanna G Kraskova

Joharijevo okno navaja črno področje osebnosti, ki je prikrito nam in drugim, temno polje v kriminalistični terminologiji, ki ga imenujemo tudi  temno število pa predstavlja sinonim za latentno, prikrito  kriminaliteto. Gre torej za neprijavljena kriminalna dejanja, ki so se zgodila na nekem območju v določenem času, vendar iz različnih razlogov niso bila prijavljena policiji oz. niso zajeta v statistiko pristojnih državnih organov. Hujše ko je kaznivo dejanje, vidnejše je, v javnosti  bolje odmeva, kar nudi odgovor, da je prijavljanje ali prikrivanje odvisno od narave posameznih kaznivih dejanj.  Osupljivo je dejstvo, ki pravi, da je neprijavljenega  kriminala nekajkrat več od količine, ki je znan (Pečar, 1999). Po Pečarjevem mnenju večina kriminala sploh ni evidentiranega oz. razkritega. To je zaskrbljujoče zaradi več vidikov, najbolj pa zaradi dejstva, da so številna kazniva dejanja podprta s strani neoliberalistične ideologije. In slednje ponuja dilemo, kajti nekateri strokovnjaki iz tega področja  menijo, da je odkrita kriminaliteta le vrh ledene gore in da večina kaznivih dejanj uradno ni zaznana.  Obseg temnega polja je obratno  sorazmeren s pripravljenostjo žrtev za pripravljanje kaznivih dejanj. Drugače rečeno; večja je pripravljenost, manjše je temno polje. Temno polje se najpogosteje omenja v policijski statistiki, se pa prenaša v statistiko tožilstva, sodišč  in v statistiko oseb zaprtih zaradi kaznivih dejanj. Če tudi sklenem z omenjenim Joharijevim oknom, ki  navaja tudi področje osebnosti, ki se imenuje  slepa pega in ki predstavlja področje, prikrito vsem drugim, kakor tudi  nam samim. Torej, predvidevamo lahko, da se vse osebe, ki storijo kriminalno dejanje, na primer na področju gospodarstva,  mirne duše lahko sklicujejo na to področje osebnosti, češ, siva pega, gotovo se tam skrivala intenca za to dejanje, samo da jaz tega ne vem, ne morem vedeti, niti drugi,  potemtakem – nisem in ne morem biti kriv … Prikladno.

 

 

POSEBNE OBLIKE KRIMINALNIH DEJANJ

Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova

Beseda kriminal ima že sama po sebi negativno konotacijo, posebna kriminalna dejanja pa pri tem naredijo še korak dlje. Med posebno kriminaliteto se štejejo kazniva dejanja povezana z orožjem, kazniva dejanja prepovedanega prehajanja meje oziroma ozemlje države, kazniva dejanja tihotapstva, kazniva dejanja prostitucije in trgovanja z ljudmi, korupcijska kazniva dejanja  in ogrožanje varnosti (Ferme, Kobe, 2012). Med posebne oblike kriminalitete se v današnjem času šteje predvsem računalniška kriminaliteta, kjer policija uvršča kazniva dejanja  zlorabe osebnih podatkov, vdor v računalniški sistem, napad na informacijski sistem, kršitev materialnih avtorskih pravic na internetu in izdelovanje ter pridobivanje orožja ali pripomočkov za vdor ali napad na informacijski sistem in zloraba informacijskega sistema. Za primerjavo, v Sloveniji je bilo leta 2010 takšnih kaznivih dejanj 76, leta 2012 pa 131. ESB statistika kaže, da je bilo tovrstnih kaznivih dejanj največ v Nemčiji ; približno 70 kaznivih dejanj na 100 000 prebivalcev, in v Belgiji- 40 kaznivih dejanj na 100 000 prebivalcev. Sledijo Danska in Finska (9 oziroma 7 kaznivih dejanj na 100 000 prebivalcev). Slovenija sodi med večino držav, ki ima v povprečju 3 kazniva dejanja. 

Med posebno obliko kriminalitete sodi tudi zloraba prepovedanih drog . Število kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo drog se je v zadnjih letih zmanjšalao, po oceni policije, je to posledica nekaterih dolgotrajnih mednarodnih operacij proti kriminalnim družbam, kakor tudi kot posledica usmerjenosti odkrivanja ilegalnih prostorov  ua nedovoljeno proizvodnjo konplje. V zadnjem času smo priča pobudam legalizacije gojenja industrijske konoplje za medicinske namene, kar odpira tudi druge vidike izjemno uporabnih in vsestransko koristnih lastnosti te industrijske rastline. Toda glede mnenja o legalizaciji prevladujejo stereotipi, pa ne bi smeli, kajti primeri dobre prakse povsod po svetu potrjujejo vsestransko koristnost konoplje. A pri stereotipih gre za napačno dioptrijo, za ozek pogled, povedano drugače – žaba v vodnjaku še pomisli ne, da morda obstaja ocean …    

 

 

KRIMINAL ali KRIMINALITETA

Gostujoča kolumnistka Zuzanna G. Kraskova

Pojem kriminal obsega vrsto pojavnih oblik, ki jih obsega, vezan pa je na prostor in čas. S pojmom kriminal so ljudje skozi zgodovino poimenovali prepovedana, nezaželena dejanja posameznikov ali skupine ljudi. Prepovedanost je bila zabeležena na več načinov, zapisana v zakoniku skupaj s kaznijo, ki je doletela storilca, neredko skupaj z žrtvijo, ali pa (vse)splošno moralno obsodbo (Cassel, Bernstein, 2001). Da je pojem kriminal relativen pojem pa najbolje pojasni dejstvo, da so kazensko zakonodajo pisali pogosto tudi tisti, ki bi jih v denimo, pravičnem svetu označili za storilce (kar je bilo odvisno od družbene ureditve določene države). V slovenski  policijski statistiki je vsako kaznivo dejanje šteto enkrat, ne glede na število ovadenih oseb, vsaka ovadena oseba pa je ravno tako šteta enkrat ne glede na število kaznivih dejanj za katera je ovadena. Državno tožilstvo vodi evidenco po določbah državnotožilskega reda (DTR), po katerem je dokumentirano gradivo razporejeno v vpisnike, evidence in imenike (104. člen DTR). Za ves informacijski sistem državnih tožilstev ter za izdelavo statističnih poročil skrbi Strokovni informacijski center (51. člen DTR), ki pripravlja tudi letna poročila državnega tožilstva. Omeniti pa je potrebno tudi temno polje oz. temno število kriminalitete (Sket,1997), ki zajema prikrita, latentna kriminalna dejanja,  neprijavljeno kriminaliteto, ki zajema  »vsa kazniva dejanja, ki so bila izvršena v nekem času na nekem območju, vendar niso bila prijavljena policiji ((Maver, 2004). Prva obsežna raziskava o neprijavljeni, prikriti kriminaliteti je bila narejena 1981 leta, za potrebo te raziskave pa so uporabili naslednjo definicijo temnega polja »prikritost, ki nastaja s kriminaliteto, ki je žrtvam (oškodovancem, zasebnikom) na določenem območju  in v določenem času sicer znana, toda neprijavljena pristojnim državnim pregonskim organom«. V tranzicijskem času oz. danes, v razcvetu neoliberalističnih prepustnih določil pa ne le da je neprijavljena (npr. gospodarska) kriminaliteta znana v času in prostoru, ona je znana praktično vsem, vendar se je ne da prijaviti organom pregona, ker je zakonita …

 

 

 

KRIMINALNA DEJANJA

Gostujoča kolumnistka  Zuzanna G. Kraskova

Kriminal je eden najstarejših pojmov, s katerim so ljudje skozi zgodovino imenovali nedovoljena ali nezaželena dejanja posameznikov ali skupin, gre pa zlasti za osebnostne lastnosti storilca ali storilcev.  Beseda kriminal predstavlja predvsem relativen pojem, ki je vezan na prostor in čas. Prepovedanost nekega dejanja je bila v preteklosti izražena na različne načine, pozneje zapisana v zakonikih, praviloma skupaj s kaznijo. Začetek zbiranja podatkov  oz.statistika kriminalitete v Evropi sega že v 17. Stoletje, ko je prevladovala  težnja  beleženje števila ljudi, količine zaužitega alkohola in številu neporočenih oseb med 15 in 55 letom starosti, ki jih fizično kaznujejo ter številu oseb v zaporih, z namenom priti do števila podatkov o t.i. »grešnikih«, »falotih«.V ZDA so prve evidence zabeležene v prvi polovici 19. stoletja, evidenca pa je nastala ob popisu prebivalstva. Beležili so revščino in kriminaliteto, ki sta bili v tesni povezavi, kakor tudi število oseb , ki so bili kaznovani z zaporno kaznijo. V začetku 20. stoletja so ustanovili register kaznivih dejanj, z našrtom  o nacionalnem sistemu policijske statistike.  V Sloveniji statistika beleženja kriminalitete sega v leto 1950, ko se je v javnosti pojavil prispevek neznanega avtorja »Gibanje kriminalitete v Sloveniji med letom 1945 in 1949« in sicer v drugi številki revije »Kriminalistična služba pod oznako strogo zaupno«. Takratni Republiški sekretariat za notranje zadeve je začel po letu 1960 objavljati  letne publikacije o kriminaliteti. Razvidno je torej, da se s kriminaliteto spopadajo vse družbe, da  nanjo  vplivajo različni dejavniki; gospodarski, socialni, zdravstveni, biološki itn., vemo tudi, da kriminogena oseba mora za kaznivo dejanje odslužiti kazen. Primer dobre prakse, dejanje za vzgled pa so nam v teh dneh ponudili obsojenci v ljubljanskem zaporu – z dobrodelnimi prispevki za eksistenčno ogroženega hudo poškodovanega delavca. Dejanje, ki ga premore le peščica tistih, ki so zunaj …   

 

 

 

 

PRIMERI DOBRIH PRAKS IZOBRAŽEVANJA ZAPRTIH OSEB

 Napisala Zuzanna G. Kraskova

Izobraževanje zapornikov mora biti tako kakovostno kot je izobraževanje odraslih izven Zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). To posledično pomeni, da morajo imeti obsojenci dostop do izobraževalnih programov zunaj zavoda. Primere dobrih praks najdemo v skandinavskih državah; ko ali če izobraževanje obsojencev zunaj zapora ni mogoče, morajo biti izobraževalnh programi v zaporu prilagojeni oz. v tesni povezavi z učnimi programi zunaj. Raziskave v teh državah kažejo na dejstvo, da se obsojenci, ki so se izobraževali zunaj zavodov, redkeje vrnejo na delikventno pot. Kazenska zakonodaja v Nemčiji določa, da zavodi za prestajanje zaporne kazni ohranjajo stike z nekdanjimi obsojenci in jim na tak način nudijo podporo na izobraževalni poti, ki so ji le-ti začeli v zaporu.

Primer dobre prakse je tudi Norveška, kjer v izobraževanje in usposabljanje, na primer usposabljanje na področju gospodinjstva, vključujejo osebe brez stalnega prebivališča, rerednih finančnih prihodkov in osebe z neurejenim socialnim statusom. Tečaji gospodinjstva so namenjeni pridobivanju veščin o prehranjevanju, higieni, ravnanju z denarjem, socialnemu življenju in premagovanju vsakdanjih življenjskih ovir. Na kratko, tak pristop obsojencem nudi praktično in teoretično znanje za lažjo vključitev v družbo po prestani kazni (določilo Odbora ministrov Sveta Evrope, 1990). Obsojenci s krajšo zaporno kaznijo se  glede izobraževanja obravnavajo drugače, tovrstni zaporniki morajo ohranjati stike tudi izven zapora, primer dobre prakse je program za mlade obsojence v Angliji; program vsebuje različne vidike življenja mladine, socialni vidiki, delo in brezposelnost, avtoriteta, spretnosti v gospodinjstvu, nastanitev po prestani kazni.  Lahko torej sklepamo, da izobraževanje obsojenim, predvsem mladim prestopnikom naredi nekaj dobrega, in če velja, da se prvotnih občutkov, vzorcev ali znanj  nikoli ne pozabi, te primre dobrih praks lahko začnemo uveljevljati tudi pri nas.

 

REALNE MOŽNOSTI IN MOTIVACIJA ZA IZOBRAŽEVANJE V ZPKZ

Napisala Zuzanna G. Kraskova

Za izobraževanje mora imeti človek željo, mora biti opremljen z močnim motivacijskim nabojem,in razlogi, ki naj bodo opravičili učenje, ki je v današnjem času drago. Tako je tudi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Za razliko od kazenske zakonodaje, denimo, skandinavskih držav, ima slovenska zakonodaja na področju financiranja izobraževanja obsojenih oseb posebno vrzel, in sicer z izjemo ZPKZ Dob, kjer srednješolsko izobraževanje večinoma sofinancira zavod, drugi ZPKZ po državi tega sofinanciranja nimajo, zato se morajo obsojenci izobraževati izven zavoda ter ga morajo financirati sami. Posledično to pomeni, da se izobražuje manj zaprtih oseb. Torej o pomembni motivaciji, želji po znanju ne moremo govoriti, lahko pa govorimo o inkompatibilnosti interesov med izobraževanjem in drugimi področji, na kratko, na področju izobraževanja obstajajo protislovja  Teh protislovij je nekaj, ugotovitve pa so sledeče:

-aktivnosti, povezane s študijem, ki potekajo izven zavoda so za obsojence večinoma negosegljive,

- neprimernost oz. prenatrpanost, neustreznost učnih prostorov, kar močno vpliva na izobraževanje,

- zardai premeščanja iz zapora v zapor, obsojenci ne morejo nadaljevati izobraževanja,

- zaradi disciplinskih kazni je obsojenec za določen čas izključen iz izobraževanja (samica),

- zaradi medikamentoznih terapij (različnih zdravil), učinki izobraževanja so pri obsojencih manjši,

Toda eno najbolj pomembnih protislovij in obenem tudi ugotovitev je zgoraj omenjeno samofinanciranje izobraževanja obsojencev, čeprav je popolnoma transparentno njihovo finančno stanje oz. je jasno, da obsojenci sredstev za izobraževanje nimajo, sploh tisti z daljšo zaporno kaznijo, kajti, če so bili pred služenjem kazni zaposleni, delovnega mesta ne morejo obdržati, če je kazen daljša od enega leta. Torej je sklepati, da  mnogim obsojenim na dolgoletno kazen to dejstvo, ta nemoč nekaj naredi, nekaj v njih sproži, predvsem, če so se resnično želeli izobraževati, v smislu – delati nekaj koristnega, porabiti svoj prosti čas, implicitno, pa vendar – v družbeno dobro.    

 

ZAPOSLOVANJE NEKDANJIH ZAPORNIKOV

Leta 1989 je Odbor ministrov Sveta Evrope  je ob upoštevanju pravice do izobraževanja kot temeljne človekove pravice, sprejel in predstavil  državam članicam program  izobraževanja v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Izobraževanje v ZPKZ je pomembno za razvoj posameznika in družbe nasploh, kajti velika večina obsojencev ima neuspešne izobraževalne izkušnje, izobraževanje pa je potrebno tudi zaradi humanizacije in izboljšanja razmer v zaporih. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij v 104 členu  določa, da se obsojencu pred odpustom izda spričevalo o končanem izobraževanju, iz katerega ne sme biti razvidno, da ga je pridobil med prestajanjem kazni. Čeprav omejitve so, saj mora nekdanji obsojenec prošnji za zaposlitev priložiti potrdilo o nekaznovanosti. Najpogostejše oblike izobraževanja v zaporih pri nas so vezani na gostinstvo, centri za socialno delo (CSD) ter različni zavodi (npr. Papilot) v veliki meri pomagajo pri integraciji, ponovnem vključevanju v družbo, kakor tudi pri iskanju zaposlitve. Velikega pomena pa je tudi posameznik sam, njegovo socialno okolje, motivacija do dela ipd. Nekdanji obsojenci se po odpustu prijavijo na zavod za zaposlovanje, ki jih vključi v aktivne programe iskanja zaposlitve, tako kot za ostale državljane – iskalce zaposlitve. Čeprav je nekdanjim obsojencem zaradi preobremenjenosti delovnega trga, kakor tudi stigmatiziranosti družbe  težje zagotoviti zaposlitev.   Težava je tudi v tem, da Slovenija nima takšnega sistema, ki bi omogočal stik  z obsojencem stike tudi po prestani kazni, zato so le-ti  več ali manj prepuščeni sami sebi oz. CSD in različnim podpornim zavodom. Izobraževanje v ZPKZ je naravnano tako, da imajo zavodi ploeg formalnega izobraževanja tudi izobraževanja za poklic, npr. poklic kuhar-natakar, čistilec, dietni kuhar ipd. To izobraževanje je krajše, obsojenci  pa pridobijo certifikat, kar jim zagotavlja, da po odpustu lahko opravljajo to delo. Zaposlitev pa je, kot rečeno, odvisna predvsem od posameznika; kakšna je njegova intenca do dela, kolikšno ima potrebo po samorealizaciji. Torej, kakšna je njegova zgornja meja. Če  jo sploh, na vseh ravneh življenja  stigmatizirani zapornik/posameznik lahko ima …

Napisala Zuzanna G. Kraskova  

 

SOCIALNO IZOBRAŽEVANJE V ZPKZ 

Napisala Zuzanna G. Kraskova

Odbor ministrov Sveta Evrope je 1990 leta je med ostalim, zapisal, da je zaradi težjega zaposlovanja nekdanjih zapornikov potrebno specializirano usmerjena izobraževanja nadomestiti s splošnim in širšim izobraževanjem. Tako je pri poklicnem izobraževanju potrebno uskladiti produktivnost s praktičnim delom. Poklicno izobraževanje pri obsojencih  krepi delovne navade,i pomaga pa jim tudi pri razvoju in pridobivanju delovnih izkušenj. Vendar mora poklicno izobraževanje slediti povpraševanju na trgu dela, kar danes, mora pa biti to izobraževanje kakovostno, kajti pomemben vidik ima pri tem dejstvo, da bodo na delovnem trgu nekdanji obsojenci. Ravno tako je pomebno sodelovanje zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) in zunanjih poklicnih šol zaradi nadaljevanja izobraževanj teh oseb na prostosti. A poleg poklicnega izobraževanja je potrebno izobraževanje obsojenih oseb tudi na vseh ostalih življenjskih področjih. Pomembno vlogo ima tudi splošno in socialno izobraževanje, saj se z njim nekoč zaprte osebe lažje prilagajajo trgu delovne sile. Tako na primer cilj socialnega učenja se nanaša na vzgojo in izobraževanje ljudi v njihovem socialnem življenju. S tem je mišljeno predvsem na socialno izključene in neizobražene. Zato mora biti poleg vzgoje in izobraževanja vključeno tudi socialno učenje, ki obsojenemu ponuja rast celostne osebnosti, uči ga kakovostno nadzirati lastno osebnost. Pri ranljivih skupinah je potrebno onemogočiti negativni vpliv, saj so imeli številni obsojenci pred prihodom v zapor težave z uživanjem alkohola ali psihotropnih snovi in šibke socialne veščine. In navsezadnje socialno učenje obsojeno osebo spodbuja  spoprijeti se z lastnimi občutki, predvsem krivde zaradi storjenega kaznivega dejanja. Kajti, če človek želi najti smisel v življenju, mora poiskati svojo rano …  

 

 

 

 

 

IZOBRAŽEVALNI IZZIVI V ZAVODIH ZA PRESTAJANJE KAZNI ZAPORA

Napisala: Zuzanna G Kraskova

V slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je vidik izobraževanja obsojenih oseb pomemben dejavnik k osebnemu napredku zaprtih in se v praksi relativno dobro uveljavlja. Kajti izobraževanje, poleg praktične koristi, pomeni osebnostno rast, vpliva na samozavest, se pravi, pripomore k razvoju in uspehu zaprte osebe. Izzivalno pa je vprašanje, kako spodbuditi zapornike k izobraževanju; kako jim pomagati vzbuditi zanimanje za znanje, spodbuditi zavest na višjo raven glede samospoštovanja in vere v lastne sposobnosti. Težav je kar nekaj; številni imajo težave z branjem in pisanjem, kar vpliva na njihovo samopodobo, zato so pogosto tudi možnosti, natančno, sposobnosti za sodelovanje s pedagogi nizke. Veliko težavo predstavljajo tudi osebni dejavniki, kot so zloraba psihotropnih snovi, kar ima številne negativne učinke pri učenju oziroma pogosto je pri zasvojenih učenje povsem onemogočeno. Vendar je potrebno poudariti, da so izobraževalni programi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) prilagojeni potrebam posamezniku, čeprav mora biti kvalifikacija v kazenski ustanovi enakovredna kvalifikaciji pridobljeni zunaj zapora. Na izobraževanje se v zaporih pogosto gleda kot na drugorazredno aktivnost, zato Odbor ministrov (Odbor ministrov Sveta Evrope, 1990) meni, da bi moralo imeti izobraževanje v ZPKZ isti status kot delo, kajti enako vrednotenje učenja in dela lahko spodbudi obsojence k izobraževanju, tako potrjuje primer dobre prakse v drzavah, ki ta vidik uresničujejo (npr. Nekatere skandinavske države, Norveška itn.). Pomemben vidik oz. dejavnik, ki pripomore k odločitvi obsojenca za izobrazevanje predstavlja tudi njegov odnos z osebjem ustanove; če je ta odnos optimalen, bo zavzel tudi do izobraževanja pozitivno stališče. Motivacijo predstavlja tudi odnos obsojenca z ostalimi zaprtimi osebami; se pravi vzajemno spodbujanje k izobraževanju, usposabljanju, učenju. Morda pa zgolj k branju ali pisanju. In zlasti slednje je pomembno, saj večino obsojencev pesti frustracija, vezana na kaznivo dejanje ali težko življenje v preteklosti. Kdo ve, morda bo kdo od obsojencev našel navdih ravno v traumatični izkušnji, in to ne bi bil osamljen primer; na primer E. A. Poe je nekoč dejal, da, »če ne bi imel tako nesrečnega življenja, Krokarja nikoli ne bi napisal« …

 

 

 

IZOBRAŽEVANJE V ZPKZ

 (napisala Zuzanna G Kraskova)

Nujnost izobraževanja zaprtih oseb v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je Svet Evrope leta 1989 tudi uradno sprejel, in sicer sklicujoč se na pravico do izobraževanja kot temeljno človekovo pravico, kakor tudi iz vidika pomembnosti za razvoj posameznika v družbi, posledično pa tudi za razvoj družbe same. Odbor ministrov je takrat vladam držav članic predlagal, priporočal politiko izobraževanja obsojenih oseb z naslednjimi poudarki:

- izobraževanje mora biti organizirano tako kot je v izvenzaporeskem sistemu in za skupine zapornikov iste starostne skupine,

- mora biti omogočen vsem zaprtim osebam,

- cilj izobraževanja naj temelji na osebnem razvoju posameznika,

- naloga zaposlenih v ZPKZ mora biti spodba k izobraževanju obsojenih oseb,

- izobraževanje mora imeti enak status kot delo,

- obsojene osebe naj se spodbuja k ciljnemu, aktivnemu izobraževanju,

- obsojenci naj imajo možnost izbire med različnimi, vseakakor ustreznimi oblikami izobraževanja,

-  zagotovljena mora biti učna pomoč zaprtim osebam, ki imajo učne težave,

- pomembno je poznavanje razmer na trgu dela, posebno pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju,

- ZPKZ naj imajo dobro založene knjižnice z učnim gradivom, dostopne vsem zaprtim osebam,

- telesna vzgoja mora biti pomembna aktivnost zaprtih oseb,

- velik pomen je potrebno posvetiti tudi ustvarjalnim in kulturnim dejavnostih, saj pripomorejo k boljši samopodobi zaprtih oseb,

- socialno učenje je posebno pomembno za obsojence, kajti  utrditev tega učenja jim omogoča lažjo vrnitev v družbo,

- obsojencem naj bo omogočeno izobraževanje tudi izven kazenskih ustanov,

- spodbujati je potrebno tudi  izobraževanjev postpenalnem obdobju oz. po odsluženi zaporni kazni,

- za zagotovitev izobraževanja obsojenih oseb morajo biti na voljo sredstva, oprema in osebje (Odbor ministrov Sveta Evrope, Strasbourg, 1989).

Slovenski zakon o izvrševanju zakonskih sankcij (ZIKS – 1UPB1) sledi priporočilom Evrope, saj izobraževanje zmanjšuje negativne učinke zapora, ki  zaprto osebo zaznamuje za vse življenje – kajti, prisilno bivanje na natančno določenem kraju daljše obdobje, brez možnosti uveljavljanja najosnovnejše (lastne) želje na človekove psihične procese vpliva, milo rečeno, nespodbudno. Da ne omenjam še soočanje z odgovornostjo za storjeno kaznivo dejanje in soočanje s sprejetjem krivde …   

 

 

 

NAJ BO USPEŠNO, ZDRAVO, SMELO IN VESELO 2016 *****

 

VPLIV URJENJA PSOV NA REHABILITACIJO ZAPORNIKOV

Napisala Zuzanna G Kraskova

 Raziskave iz tujine kažejo, da ima pes, poleg tega, da je zvesti človekov spremljevalec tudi izjemno pozitivne učinke na psihično in fizično zdravje ljudi, konkretno, zapornikov; obsojencu krepi občutek odgovornosti in skrbi, saj tisti obsojenci z daljšo zaporno kaznijo te občutke nujno potrebujejo. Obsojenec, ki dnevno skrbi za dobro kondicijo živali hkrati omogoča dobro počutje tudi sebi. Poleg tega pa krepi tudi občutja na višji ravni; ljubezen, pripadnost, prijateljstvo, sodelovanje itn. Psi so od nekdaj zvesti človekovi spremljevalci, pomaga okrepiti zdravje, pospešuje okrevanje bolnih, celo naznanja zgodnji razvoj bolezni, kot je rak,  sladkorna bolezen, epilepsija ipd. (L. Wels, 2007). V zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) pa z urjenjem psov za osebe s posebnimi potrebami urjenje psov služi tudi kot terapevtski vidik duševnega okrevanja obsojenca, saj je tovrstno urjenje zahtevna in odgovorna naloga, ki zahteva od obsojenca posebno vztrajnost in sistematično delo. Tuji primeri dobre prakse pričajo o tem, da se veliko število nekdanjih obsojencev po izteku zaporne kazni odloči za tovrstno dejavnost tudi na prostosti. Ta podatek torej dokazuje, da urjenje psov v zaporih na obsojence vpliva izjemno pozitivno in spodbudno. Raziskave pričajo tudi o pomembnem napredku glede anksioznih motenj obsojencev, kajti znano je, da so obsojenci ob prestajanju zaporne kazni tesnobni, na kar vpliva omejenost življenjskega prostora in gibanja, obremenjenost s storjenim kaznivim dejanjem, predvsem pa soočanje z občutki krivde zaradi storjenega zločina. Pes, kot zvesti spremljevalec, z brezpogojno ljubeznijo in pripadnostjo na poseben, svojstven način obsojencu nudi sprejemanje sebe in dejanja, ki ga je storil. Kužki imajo ta poseben čut, to naredijo na poseben način. Na višji ravni. Imajo lastnost, ki jo človek, žal, ni  in nikoli ne bo sposoben zares ponotranjiti. Niti dojeti.

 

 

 

 

PROGRAM URJENJA PSOV V ZAPORIH V TUJINI

Napisala ZUzanna G. Kraskova

Rehabilitacijo oz. tretman v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) opredeljujemo kot niz postopkov in načinov, s katerimi vplivamo na osebo, ki je storila kaznivo dejanje. Omenjeni postopki so opredeljeni medicinsko, socialno in psihološko, le-te se pa združujejo v celovit tretmanski program, navedene metode pa so nastale po drugi svetovni vojni. Velja omeniti pristop humane psihologije, enakopravno vlogo med klientom (obsojencem) in terapevtom. Tukaj je treba omeniti penologa Normana Fentona, ki je v postpenalno obravnavo vpel skupinske terapije, (Fenton poudarja pomen čustvenih konfliktov, vpliv skupine na posameznika, izboljšanje socialnega počutja v ustanovi in spodbujanje konstruktivnih medčloveških odnosov). Izboljšanje medosebnih odnosov pa terja metamorfozo totalitarnih zavodov oz. njihove mikrostrukture, stila vodenja ter organizacijskih, vsebinskih in odnosnih vidikov medčloveške komunikacije na vseh ravneh, s čimer se posledično poveča odprtost in zmanjša totalitarnost institucije (Petrovec, 1999). Primer dobre prakse iz tujine kaže na spodbudne psihosocialne učinke, ki jih prinaša program urjenja psov v zaporih. Strokovna obravnava obsojenih poteka po individualnih, skupinskih in skupnostnih programih. Na osnovi pridobljenih podatkov o obsojencu ob nastopu prestajanja kazni in na podlagi individualnih pogovorov ter po posvetu strokovnega tima, se izda program individualnega tretmana. Ki vsebuje opredelitev, oblike vodenja in aktivnosti zaprte osebe. Med aktivnosti spada tudi urjenje psov, ki poteka pod strokovnim nadzorom, ima pa pozitiven vpliv glede povratništva, kajti s pozitivno motivacijo, s katero obsojenci zapusti zavod za prestajanje zaporne kazni, se pogosto odločijo z delom nadaljevati tudi na prostosti. Pri nas se takšni programi še ne izvajajo; ne zaradi tega, ker ne bi imeli dovolj psov »za ciljno usmerjeno pomoč«, gre za sistemsko oviro, ki bi je bilo potrebno čim prej odpraviti; O. Strimple (2003) je opazil, da je bilo »le malo tistih, ki so uspeli prepoznati pozitivne učinke, ki jih je imel za obsojence stik z živalmi«, in osebno menim, da je ravno to dejstvo zaskrbljujoče, saj pri nas ni raziskav o učinkih programov urjenja psov na obsojence, ki bi bila po moji presoji nekako nujna, saj popolno resocializiranega obsojenca, naj bi si želela vsaka zdrava družba.

 

 

 

REHABILITACIJA V ZPKZ S POMOČJO ŠOLANJA PSOV

Napisala Zuzanna G Kraskova

V svetu je šolanje in dresura psov v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) stalna praksa, v slovenskih zavodih pa se tovrstna rehabilitacija še ne izvaja. Številne študije in raziskave po svetu pričajo o pozitivnem psihosocialnem učinku, učinkovite rehabilitaciji zapornikov s pomočjo socioterapije z živalmi. S strani strokovne javnosti s tega področja na slovenskem prostoru tovrstne tendence še ni zaznati, čeprav ta specifična oblika tretmaja obsojenih oseb prinaša poleg psihosocialne rehabilitacije tudi lažje soočanje s krivdo in posledico zanjo, se pravi, pozitivno vpliva na vključevanje zapornikov v zaporniško okolje, posebno pri osebah z daljšo zaporno kaznijo. Posledično pa ima pozitivne učinke tudi na lažje vključevanje v socialno okolje po prestani zaporni kazni. Saj primer dobre prakse iz tujine priča o pomembnem delu primerov te populacije, nekdanjih zapornikov, ki so se po prestani zaporni kazni odločili za vzrejo in šolanje psov ali drugih živali, predvsem konj. Hipoterapija – terapija s pomočjo oskrbe (tudi vzreje) konj je poleg šolanja psov, v psihosocialni praksi ena najučinkovitejših terapij, ne le za obsojene osebe ampak za ljudi nasploh. V Sloveniji postaja vedno bolj pereč problem glede čedalje večjega števila zavrženih živali, ki krepko presega kapacitete zavetišč, predstavlja pa tudi velik strošek zanje. Še bolj drastično dejstvo je, da večina zavrženih živali (tudi psov) ima majhne možnosti za posvojitev in jim s časom grozi evtanazija. Predvidoma tudi zaradi slednjega so se v tujini izoblikovali različni rehabilitacijski programi v zaporih in namen oz. učinek interakcije zapornikov je dvojen; resocializacija obsojenca in rehabilitacija živali, ki ji tak tretma lahko prinese možnost, ne le preživetja ampak tudi drugo možnost nasploh. Ob tem neraziskanem področju pri nas bi si morali morda zastaviti pomembno vprašanje; zakaj je prejšnji komunistični režim podpiral humanizacijo zaporniške politike, sedanji, demokratični pa je z zakonodajo iz leta 1991 področje kaznovalne politike zaostril, in posledično povečal število zaprtih oseb (za kar 100%) , kar nam vzbuja občutek, da nekaj ne deluje. Tudi dejstvo, da med državami s programi rehabilitacije zapornikov s šolanjem psov Slovenije ni, Južna Afrika pa, denimo, je. Nekdo je nekoč ugotovil, da se veličina in moralna rast naroda lahko sodi po njegovem odnosu do živali. To je bil Mahatma Gandhi.

 

 

FILM NA OKO – PRVI MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL ZA OTROKE IN MLADE

Zuzanna G Kraskova

V Sloveniji od 3.10. do 7.10. 2015 poteka prvi mednarodni filmski festival za otroke in mlade – FILM NA OKO. Z izjemno kakovostnim, subtilno izbranim filmskim repertoarjem se ta festival lahko postavi ob bok tovrstnim festivalom po Evropi in svetu. Program festival zajema družbeno občutljive teme, značilne za odraščanje, ki si v današnjem času, popolne metamorfoze evropskega prostora pa tudi sveta, absolutno zasluži vmestitev med najbolj aktualno obravnavane teme, poleg tega pa opozarja nase s svežino in novim pristopom, saj zajema tematsko opredeljene vsebine, ki so dostopne in razumljive vsem filmskim sladokuscem; otrokom v primarnem, sekundarnem, kakor tudi v tercialnem izobraževanju, torej je festival za vse starosti in vse okuse. Produkcijo festivala je prevzel zavod VIZO, ki se s svojim delovanjem tudi sicer posveča filmski vzgoji otrok in mladine, programski partnerji pa so kulturni centri po vsej Sloveniji, kajti festivala poteka v ljubljanski Kinoteki in še v desetih slovenskih mestih. PRIPOROČAM!

 

 

Delo, 18.9.2015

Intervju z Zuzanno Kraskovo pripravila Mojca Zabukovec

-Nastanjenim v ljubljanskem azilnem domu nudiš psihoterapijo v okviru projekta Omega. Za kakšen projekt gre?

Projekt Omega je nastal v okviru EU projektov, ki so osredotočeni na ranljive skupine. Poleg Slovenije v projektu sodelujejo še Avstrija, Nemčija, Romunija in Hrvaška, vsaka država pa je fokusirana na določeno marginalno skupino in konkretno pomoč, konkretno Omega projekt, ki v Sloveniji poteka prek slovenske filantropij zajema pomoč azilantom, žrtvam vojnega nasilja, ki so v R Sloveniji zaprosili za azil. Nosilka projekta je avstrijska organizacija, projekt pa je naravnan holistično, tako je v pomoč zajeto zdravstvena oskrba, psihosocialna pomoč, administracija in psihoterapija. Osebno zelo podpiram ta projekt, kajti glede na dejstvo, da živimo v času, ki je morda, gledano iz vidika celotne zgodovine človeštva, zdaj najbolj prepojen z vojnimi žarišči, je in bo tovrstnih žrtev čedalje več, katastrofalnem stanju ubežnikov iz vojnih območij, emigratntov in beguncev pa imamo možnost spremljati dnevno. Novico o enormnem številu beguncev, o nečloveškem ravnanju z njimi, o njihovi vztrajnosti, lahko jo imenujemo tudi kot trdoživo odločnost, mediji uvrščajo v top teme, novice dbnva, ob tem pa se poraja vprašanje, ali s tem želijo zganiti javnost, ali gre zgolj za ekskluzivnoe novice. Te pa vemo, kakšne so, njihova topika ima vedno priokus zastrahovanja javnosti. Torej naša realnost ne bi mogla biti bolj optimalna za takšne projekte kot je Omega.
-Je psihoterapija omogočena vsem? Koliko jih prihaja in kako poteka?

Vsem, ki se zanjo odločijo, kajti v azilnih domovih je pestro kulturno okolje; tja se zatekajo ljudje iz različnih držav, različnih kontinetnov, torej različnih ideoloških pogledov, religij, stališč. Večinoma se za psihoterapijo odločijo predstavniki mlajše in srednje generacije, ki so imeli, in, kar je najbolj pomembno, imajo še vizijo o boljšem svetu, bolj spodobnem življenju, in ne glede na represijo, ki se jim je dogajala v matični državi in se jim še dogaja v blaginji polnem zahodnem svetu, upajo na močnejšo notranjo naravnanost, ki posledično producira dobre odločitve in ohranja duševno stanje zdravo. No, psihoterapija je za takšne uporabnike zelo učinkovita metoda in odlična izbira pomoči.
-Kaj ugotavljaš skozi zdravljenje oziroma kaj opažaš?

Pri uporabnikih, ki poznajo psihoterapijo kot metodo zdravljenja duševnosti, je dokaj hitro moč zaznati, da se njihova potrtost, tesnoba bojazen itn. Umika bolj optimističnemu razmišljanju, kajti um deluje linearno in ponavljajoče se avtomatske negativne misli in bazični vzorci, ki so posledica napačnih razmišljanj in ki povzročajo čustveno nelagodje, torej ti vzorci, ki so pridobljeni, naučeni že v otroštvu ali mladosti, posameznikom, ki so bili vpeti v vojna grozodejstva, ne dovolijo tega pozabiti. S psihoterapevtsko obravnavo pa skupaj prepoznavamo in modificiramo škodljive misli, iščemo nove, zdrave in sveže rešitve težav in duševnih stisk. Tako da, ja, sem mnenja, sodeč po rezultatih lastne prakse, je za zdravljenje travm, frustracij, fobij ipd. psihoterapija odlična rešitev. Zlasti iz vidika duševne sproščenosti, kar jim da možnost istovetenja z drugimi ljudmi, državljani, saj nihče ni višje in nihče ni nižje – vsi smo natanko tu.
-Praviš, da je kreacija (skozi kreativno terapijo) tudi močno čustvo, ki razbija zidove. Kako na ljudi, ki so nastanjeni v azilnem domu, vpliva dejstvo, da so omejeni v gibanju, da so pravzaprav zaprti?

Ja, poleg psihoterapije izvajam tudi kreativno terapijo, ki je po mojem mnenju dodana vrednost projektu; uporabnikom omogoča pozdvigniti se na višjo raven, začutiti svojo človečnost – in se v tem stanju počiti odlično. Večina mojih klientov je kreativnih in ustvarjalnih ljudi, nekateri so že sodelovali v različnih ustvarjalnih projektih s slovenskimi umetniki na več področjih, in ta skupina uporabnikov zares doživlja svojo nadarjenost kot poslanstvo, smisel življenja, zlato nit , in navsezadnje kot komunikacijo z družbo, – kar ustvarjanje pravzaprav je, ne glede na položaj, v katerem ustvarjalec trenutno je. Ko se po terapiji vrnejo v azilni dom, ustvarjajo naprej – ali ni to najlepši feedback, ki ga terapevt lahko dobi?

-Glede na to, da morajo pri urejevanju papirjev dati skozi kar nekaj intervjujev, me zanima, kako gledajo na psihoterapevtski intervju?

V glavnem so to posamezniki, ki psihoterapijo tretirajo kot nekaj dobrega, ne obligacijskega, intervju vidijo kot del terapevtskega postopka in skozi (pogosto neprijetna) vprašanja se običajno pretolčemo sproščemo.

-Delavnice kreativnega pisanja si vodila tudi v zaporu na Igu. Zdaj to počneš skupaj z azilanti, begunci. Pomagaš torej tistim, ki so pogosto razumljeni kot rob družbe, so kriminalizirani, … Kako gledaš na to?

Ja, običajno, pravzaprav pogosto je med marginalnimi skupinami veliko kreativnih ljudi, le da niso imeli možnosti tega v življenju izrazit. Če omenim obsojence, kreativni ali ne, so že z izrekom kazni maginalizirani, smatrani za disocialne osebnosti (najraje se jim pripiše psihopatijo ali sociopatijo), če pa se malce ozremo okoli, izostrimo pogled v smeri svetovnih političnih srenj, politike nasploh, nam bo slika jasna, sprevideli bomo, kje je potrebno pravzaprav iskati disocialnost. In jo končno začeti kaznovati. Veliko obsojencev, ki so se že v mladosti soočili s kriminalnimi dejanji so žrtve v prvi vrsti disfunkcij primarne družine, ravno tako pa tudi socialnega okolja, ki zapoveda zakone ulice, saj v večini prihajajo iz dna družbe. A kreativni so, večina, moja izkušnja z njimi ima posebno mesto v mojem spominu, saj smo bili tek pred tem, da izdamo knjižno zbirko in zaporniški časnik. A praviloma se pri tako rahločutnih zadevah zatakne v sistemskem smislu. Tako da je ostalo le na ambiciji. A nekoč bomo brali toodlično, ne, izjemno zaporniško poezijo, boš videla 
-V pogovoru za Ono si na vprašanje, kakšni so posamezniki po vrnitvi iz zapora, odgovorila da »drugačni, zagrenjeni, distancirani, zadržani«. Kakšni so posamezniki po tem, ko zapustijo azilni dom?

Ko ga zapustijo in gredo na psihoterapijo so odlično razpoloženi  Ko se vračajo s terapije, recimo temu zadovoljni, a zamišljeni, tuhtajo, kaj smo odkrili, popravili, vsekakor so boljši, jim je lažje, kar pa je najbolj pomembno, se lahko istovetijo z ostalimi, saj vsenas pestijo enaketežave, duševne stiske, to je pač v človeški naravi, a duševno zdravje je pravzaprav dobro počutje, če nam v tem stanju uspe biti in ostati vsaj uro na dan, smo tistega dne definitivno zmagali. Tako se počutijo, kot del družbe, v kateri so se, na žalost, zaradi zgrešenih ambicij nove liberalistične politike bili prisiljeni zgoditi. So krasni ljudje, z izjemnimi potenciali, z veliko notranjo močjo in trdno voljo, ki jo večina državljanov ne premore, in ne zdi se, je res, strašna izkušnja zlorabe, zlostavljanja, diskriminiranja te ljudi dela močnejše. So za primer.
-Ko opazuješ, kako se Evropa odziva na begunce, kaj si ob tem misliš?

No, plaz se je sprožil in begunski val bo rastel, temu uporu prikimavam, bo rastel, osebno upam, do te mere, da bo zganil kreatorje (ne kreativce!) političnih trendov zahodne družbe, ki so torej avtorji strategij, ki so sprožili pričajoče dogodke. Upam, da bo ustavil farizejsko ambicijo politike, in se bo na površje dvignilo neizgovorjeno, a vsem blizu vprašanje – zakaj ti ljudje morajo zapuščati svoje domove? Gotovo ne zaradi ponižanj, ki jim jih ponuja zahodna družba. Odgovor poznamo vsi, torej kot sem nekoč rekla, globalizacija je pošast, kakršne na tem planetu do sedaj ni bilo, rojeva otroke, da bi jih potem lahko požrla. A ti otroci so sjajni, vse vedo,razmišljajo bistro in pošteno, predvsem o tem, zakaj so se osredotočilii ravno na zahodno družbo, na EU.Konec koncev, saj jim več ničesa ne moremo vzeti, dostojanstva pa sploh ne, saj takšnega v naši družbi niti ne poznamo. Morda pa bi bilo dobro, da bi se aktivno državljanstvo zorganiziralo in naredilo projekt v smislu ene take velike akcije; z letali pošiljalo begunce v Rusijo, z močno fregato pa jih usmerili tudi v ZDA! Bodo že vedeli zakaj.

 

 

 

 

ABSTINENCA V ZPKZ

Napisala Zuzanna Kraskova

Na vprašanje, ali je abstinenca v zavodih za prestajanje kazni zapor (ZPKZ) mogoča in uspešna, se ponuja več ogovor oz. razlag. Uporabniki prepovedanih substanc, ki večino časa preživijo na ulici, že zaradi pravil in vedenjskih vzorcev, ki jih takšno življenje ponuja, izgubijo stik z resničnim življenjem in so nezmožni upoštevati pravila družbenega sistema. Zakon preživetja, ki ga narekuje življenje na ulici je neizprosen, ki zasvojenim posameznikom praktično »narekuje« uporabo drog, jih »prepriča« v vzroke omamljanja, takšno življenje pa razumejo kot posledico zasvojenosti. Dolgotrajna zasvojenost, ki povzroči nezmožnosti družbene afirmacije in nemoči, da bi z uporabo prepovedanih substanc zasvojeni posameznik prenehal, ga čedalje bolj marginalizira, on se pa pogreza v globlje v zasvojenost, ki ga nazadnje pripelje v protizakonita dejanja. V kriminal, ta pa ga navsezadnje pripelje v zapor. Ravno zaradi zgoraj omenjenih dejavnikov, je potrebno takšnim osebam priskrbeti psihosocialno pomoč takoj, ko nastopi prestajanje zaporne kazni. Ukrepi obveznega zdravljenja zaradi uporabe prepovedanih substanc se v ZPKZ RS ne izvaja dosledno, kajti po Zakoniku izvajanja kazenskih sankcij (ZIKS) naj bi se celosten program rehabilitacije in ponovne reintegracije v družbo izvajal šele po odpustu iz zavoda. V okviru penalne obravnave pa je moč zaznati situacije, ki zasvojenemu obsojencu onemogočajo optimalno vključitev obveznega zdravljenja zasvojenosti; v prvi vrsti neločljivost prostorov, kjer bi se abstinenca lahko izvajala, velik problem pa je tudi prostorska stiska v ZPKZ, saj zasvojenec v fazi zdravljenja, ki je nameščen v sobi z več jim številom obsojenih, težko sobiva z aktivnimi uporabniki droge. Program obveznega zdravljenja sicer ponuja metadonsko terapijo, ki, preprosto rečeno, pelje v drugo oz. drugačno odvisnost. Če torej , upoštevajoč okrnjeno kazensko politiko, želimo odgovoriti na vprašanje, ali se je v ZPKZ možno odvaditi droge, je odgovor vsekakor ambivalenten: je možno, pod pogojem, da ima posameznik jekleno voljo in se zadeve loti, ne izven, ampak znotraj sebe. Morda ne bo zvenelo resnično, toda so primeri, ko so posamezniki v prestajanju kazni videli možnost in so čez drogo naredili križ. Za vedno. Latinski pregovor carum rarum (kar je redko, je dragoceno) je vsekakor namenjen takšnim, hrabrim ljudem.

 

 

 

 

Ne-zasvojenost v ZPKZ

Napisala Zuzanna G Kraskova

Kljub definiciji, ki zavode za prestajanje kazni zapora označuje kot najbolj totalitarne ustanove, je droga prisotna tudi (in predvsem) tam. Ne gleda na nadzor in varnostne ukrepe, ki jih izvajajo zaposleni v ZPKZ, je uživanje prepovedanih snovi dnevna praksa, obsojenci so pač iznajdljivi in si potrebno substanco priskrbijo. Zasvojeni zaporniki, tisti, ki se želijo zdraviti v zaporu pa imajo možnost zdravljenja. Sicer ZPKZ ločenih prostorov za odvajanje oz. zdravljenje nimajo, bi jih pa nujno potrebovali, saj bi morali biti ločeni od ostalih obsojencev. Kajti odvajanje, abstinenčne krize in različni, hudi stranski učinki dolgotrajnega zdravljenja potrebujejo posebno nego in primerno obravnavo psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov, strokovnega osebja ZPKZ.
ZPKZ so za ta namen uvedli pilotski projekt, ki omogoča zamenjavo sterilnega pribora za injiciranje drog, zagotavlja dostopnost uporabnikov drog v zaporih do sterilnega pribora za injiciranje prepovedanih drog – injekcije, alkoholne krpice, askorbinska kislina, kondomi.
Predvidevajo, da se bodo s tem zmanjšale možnosti okužb, poškodb in drugih zdravstvenih tveganj zaradi uporabe neprimernega (sterilnega) pribora, saj izmenjava pribora med različnimi uporabniki poveča možnost širjenja različnih okužb in bolezni (HIV, aids, hepatitis …); uporaba že uporabljenega pribora, četudi ga uporablja en sam človek, poveča različne poškodbe tkiv (skrhana igla) ter bakterijske okužbe. Zamenjava sterilnega pribora omogoča tudi varno zbiranje uporabljenih injekcij, ki sicer odvržene ostajajo grožnja za vse v zaporu. Dostopnost do sterilnega pribora za injiciranje psihotropnih substanc je narekovana tudi z Resolucijo o nacionalnem programu zdravljenja, vendar pa se v slovenskih zaporih ta praksa še ne izvaja. Politika, ki vztraja zgolj pri preprečevanju zasvojenosti pa tako lahko zadosti le svojim moralnim imperativom, sklicujoč se na program zdravljenja, ki ga v ZPKZ omogočajo. Glede na statistične podatke, je zasvojenih v povprečju 45% zaprtih oseb, ki se bistveno ne spreminja oz. se veča, in ne pada. Če se torej na tem področju, predvsem na področju psihoterapevtski in psihosocialnih svetovanj o ozaveščanju škodljivosti oz. osmišljanja in dejanske motivacije za življenje brez drog, ne bo kaj spremenilo, in se bo obsojence namesto tega phalo, denimo z metadonom (ki je sicer pri nekaterih posameznikih učinkovit, a pri večini nova droga), bo njihova pot tudi po odpustu začrtana s pretrgano črto, ki bo negotovo, pa vendar peljala le v eno, isto in znano smer – k nadaljevanju z zasvojenostjo.

 

 

 

 

 

       Pavor nocturnus
ali spev za Andromedo

Napisala: Zuzanna G Kraskova

Bila je temna noč, sedela je na njenem robu in poskušala izostriti zavedanje o brezhibnosti trenutka, ko je bila preteklost, sedanjost in prihodnost tam tik ob njej, hkrati. S poudarkom na tem, kjer mora biti. In je bil. A vse okoli nje je bilo nejasno. Vse je bílo in valovalo kot eno samo čustvo. Ena sama bridkost emocij. Morda pa le zgolj močan sunek, sporočilo nekega obdobja, kjer se bo čas nepreklicno lomil na tisoče koščkov in oblikoval njeno življenje skozi prizmo barv iz kaosa v red. V mavrico. In obratno. V eno. V slutnji, nepredvidljivosti in težnji, ne le po prostosti, ampak po vsem, vsem tistem, v kar je bila čedalje bolj ujeta. Kako izveš, da vsega ne moreš imeti, je njeno misel pogladilo nepopustljivo vprašanje. Tako, da izbereš. Odločno. Izbrati moraš, ali ljubiti sebe in biti v tem popolnoma in nasilno sama, ali ljubiti vse in se z vsem zliti v eno, brez konca in kraja izhoda.
Ozrla se je proti nebu. Ni bil utrinek, kar je videla, bila je nova zvezda na horizontu. Takrat je spoznala. Vedela. Znala je izbrati. Svet v sebi. Svet. Ljubiti svet, zvezdne meglice, mlečno cesto, Razprla je prste drhteče dlani kot past in skoznje dolgo zrla v spiralno galaksijo Andromede. Ljubiti njo, ljubiti privid kometa. Ljubiti temno snov …

Elegija neizprosnosti bivanja

 

 

 

REALISTI IN KONSTRUKTIVISTI
Napisala Zuzanna G. Kraskova
Da lahko tvorimo sliko sveta, se s pomočjo ontologije, ki kot osnovna filozofska kategorija preučuje bit v najsplošnejšem pomenu, in vse bivajoče opredeljuje oz. preiskuje celostno, osredotočimo na bit, bistvo, esenco bivanja. Sebstvo. Da bi prišli do odgovorov si po Sokratovem principu poskušamo odgovoriti z vprašanji: kaj je res? kaj logično raziskujemo? itn. Vprašamo se, kaj svet je, kakšna je njegova narava, kaj obstaja zunaj, ki lahko raziskujemo? In če vpnemo vedo o pojavih – fenomenologijo, pogovor se zgodi/dogaja kot grajenje sveta. In kot raziskovanje sveta.
Ob raziskovanju se pojavljata dve kategoriji, in sicer:
- Realizem; ki ponuja realno, resnično sliko in pravi, da je zunaj nek svet, ki obstaja neodvisno od nas samih,
in
- Idealizem, ki predstavlja v nekem smislu drug pol oz. nasprotje realizma, kajti idealizem opredeljuje zunanji svet kot produkt našega uma. V nekaterih filozofskih krogih velja prepričanje, da realizem in idealizem skleneta krog.
Tukaj se nam ponuja odgovor, kje je bistvena razlika, in sicer, če bi lahko zavestno spreminjali svet.
Realisti so odkritelji, konstruktivisti pa znanost izumljajo, s tem stavkom se lepo pojasni razliko med »Kaj lahko raziskujem?« in »Kako lahko raziskujem?«
Za preučevanje epistemologije psihoterapije je smotrno omeniti gnoseologijo – filozofsko disciplino, ki preučuje spoznavne potenciale človeka. Poznamo jo tudi pod imenom spoznavna teorija, ime, ki v anglosaških deželah predstavlja epistemologijo (beseda izhaja iz grške besede episteme; znanje). Epistemologija torej, kot filozofska disciplina preučuje človekovo spoznanje sveta nasploh oz. znanstveno znanje in kako znanost opisuje svet.
Pri epistemologiji psihoterapije si zastavljamo vprašanja: Kaj res vemo o drugem? Kako smo do tega vedenja prišli? Na kakšen način? Torej opazujem, kako ustvarjam svojo sliko o svetu. In s tem se dogaja vedenje o vedenju.
Lahko smo v vlogi raziskovalca ali v vlogi opazovalca, kar je soodvisno od naše osebnosti; npr. znanstvenik bo drugače videl sliko od drugih.
Ob ustvarjanju slike pa je potrebno omeniti intersubjektivnost oz. kolektivno strinjanje (npr. vsi smo enotni glede videnja mize – je lesena, ima štiri noge ipd.), na katerem temelji realno videnje vsega.

 

Prostovoljsko delo v zavodih za prestajanje zaporne kazni

Napisala Zuzanna Kraskova
Prostovoljsko svetovalno delo v zavodih za prestajanje zaporne kazni, za odrasle in za mladostnike je ena od oblik pomoči zaprtim osebam. Namen takšnega dela jeda študentje različnih smeri skušajo vzpostaviti zaupljiv stik z zaporniki in jim svetovati, predvsem na psihosocialnem področju. Izvajanje svetovalnega dela je glede na pretekle praktične izkušnje prostovolskih svetovalcev učinkovito predvsem pri zapornikih z daljšo zaporno kaznijo. Tovrstno prostovoljsko svetovanje se izvaja praktično v vseh zavodih za prestajanje zaporne kazni za odrasle, kakor tudi za zaprte mladostnike; tak primer je Zavod za prestajanje mladostniške zaporne kazni Celje (ZPMZKZ Celje). Za tovrstno svetovanje, da bi se dosegel tesen, zaupljiv stik s svetovalcem in svetovancem morajo prostovoljski študenti imeti naravnostne značilnosti in competence, sicer do produktivnega, predvsem pa pristnega odnosa ne bo prišlo, niti do plodega, kakovostnega rezultata, ki naj bi bila učinkovita pomoč zaprtim osebam v stiski. V stiski pa so domala vsi obsojenci, saj je soočanje z lastnim zločinom oz. kaznivim dejanjem, psihološko gledano ena natežjih samorefleksij, ki se dogaja prek zanikanja, obtoževanja, samoobtoževanja, opravičevanja, itn. do sprejemanja krivde in samo-odpuščanja. Slenje pa se lahko zgodi le v primeru, če obsojenec svetovalcu popolnoma zaupa, sicer je odpustiti sebi resnično najtežje in ni odvisno le od svetovanj ali psihosocialne podpore, a odpuščanje je process, in je potrebno vložiti veliko psihičnega napora v stanje oz. zmožnost soočanja s trenutkom kaznivega dogodka, ga podoživeti , natančno večkrat podoživljati, to pa brez dvoma sproža čustveno nelagodje, bolečino – zaradi napačnih miselnih vzorecev, ki se niso zgodili takrat, ko se je zgodil zločin, ampak so bazično vkoreninjeni v človeka, ki je zaradi tega bil v duševni stiski. Potem vsem obsojenec, ki je zaradi te katarze vsekakor močnejši, lahko začne načrtovati srečanje z žrtvijo kaznivega dejanja, ali njegovimi svojci in prositi odpuščanja. Če pa ne gre za tovrsteno kaznivo dejanje, kjer so vpletene osebe, ampak denimo za materialne delikte, se zapornik mora ukvarjati predvsem s svojo nagnestjo kršenja zakonov oz. pravnega reda in miru. Toda ne glede na to za kakšno kaznivo dejanje gre, pri preprečevanju povratništva, ki se najpogosteje zgodi zaradi nerazjasnenih psihičnih stanj, ali površnega odnosa do zločina obsojenega, so prostovoljski svetovalci dragocena podpora in priložnost vsem zaprtim osebam.

 

 

 

5.8.2014

Preberite si zanimiv intervju s predstojnico inštituta Zuzanno Kraskovo, ki ga je za revijo Ona opravila Petra Godeša (fotografiral je Uroš Hočevar).

>> Zuzanna G. Kraskova: Počutim se, kot bi naokrog hodila brez kože

zuzanna_kraskova_2

 

Delo, Sobotna priloga

Od nezdružljivosti ciljev do osuplosti nad ravnodušjem

O konfliktu interesov, ki je eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe, in o tem, kako razbiti malodušje.

sob, 09.08.2014, 18:00
Nič zunanjega nas ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

Ne bi rada ravno tolkla po peklenskih vratih, a ne morem si kaj, da glede konfliktne perspektive današnje sodobne družbe ne bi podvomila o tem, da je pri stvarjenju človeka sodelovalo le eno božanstvo, kajti ne verjamem, da bi en sam bog ustvaril bitje in mu dal še možnost misliti. Kmalu pa tudi sebi, takrat, ko je Adam vse izgubil, ne zaradi Eve, ampak zaradi jabolka. In sprožil vrsto ukrepov božjega srda.

Ta navzkrižja v današnji družbi poznamo pod pojmom konflikt interesov, ki so eden najpomembnejših dejavnikov za razredno delitev družbe. Povedano drugače: danes za izkoriščanje in ohranjanje družbenih privilegijev ni nujen le zasebni kapital, zadostuje že institucionalna avtoriteta, moč, ki jo daje pomemben položaj. Dober primer (a ne primer dobre prakse) so tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope v procesu osamosvojitve. Ta tranzicijada, katere postopki so, absurdno, legalni (in zakoniti), se dogaja še danes, po dobrih dveh desetletjih samostojnosti.

To me spominja na izjavo mojega klienta, ki mi je med terapijo na vprašanje, zakaj je ropal, odgovoril takole: »Hja, odkar sem v srednji šoli oropal trafiko, nisem več nikoli brez denarja.« Razlika je le v tem, da je moj klient za svoja dejanja plačal z zaporom, gospodarski kriminalci pa se še naprej bogatijo, ker nikoli niso končali v zaporu.

Pomembno je dodati, da pri lastniških prevzemih ni pomemben le kapitalski konflikt interesov, so še vmesna nasprotja, na primer regionalna navzkrižja, konflikti med proizvajalci in potrošniki, konflikti med spoloma …, a vse daleč prekaša konflikt interesov med delom in kapitalom.

Ciljna nasprotovanja

Rudarske stavke so bile vedno zgodovinsko prelomne, tisti skrajni ukrep, ki mu sledijo veliki družbeni premiki. In simbolne – v poštenju, trdoživosti, tovarištvu in pogumu. O tem priča historični upor rudarjev leta 1920 v rudniku Kreka, ki se je zgodil kot odgovor na nasilje oblasti nad vsesplošno stavkajočimi rudarji v BiH. V uporu je sodelovalo veliko slovenskih rudarjev; te je oblast kot odgovor na vstajo z družinami izselila iz državnih stanovanj in poskušala izgnati ter tako domače rudarje prisiliti k delu, a solidarni rudarji so se skupaj umaknili v mesto Husino in ustanovili stavkovni odbor. Upor je žandarmerija krvavo zatrla, sodni procesi pa so dobili epohalni pomen, saj so obsojeni bili deležni podpore po vsej Evropi in oblast je bila primorana ublažiti sankcije ter ugoditi zahtevam rudarjev. Skratka, rudarji so vedno bili vzor poštenja.

Letošnje leto so tudi pri nas zaznamovale rudarske stavke v rudnikih Trbovlje-Hrastnik in Velenje. Prvi so stavkali zoper zaprtje rudnika in posledično zoper odpuščanje – to je po končanih pogajanjih kljub vsemu sledilo. Velenjski rudarji pa so se uprli zaradi neizplačanih plač in kršenja kolektivne pogodbe, ki zagotavlja dogovorjeno višino dohodka, odvisno od cene premoga. Rudarji so pred dvema letoma privolili v petodstotno znižanje plač, in to v dobri veri, da bodo svoji materi, kot je Holding Slovenskih elektrarn (HSE) v odnosu do Premogovnika Velenje poimenoval njen generalni direktor, pomagali zapolniti finančno luknjo. Vodstva HSE, Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj pa so odločila, da HSE ni pogajalski partner, saj so predmet pogajanja tržna razmerja med prodajalcem in kupcem – premogovnikom in termoelektrarno.

Poleg navzkrižja interesov lahko nenavadne pogajalske prijeme razumemo tudi v slogu starega latinskega pregovora: Ni krčmarja, ki ne bi znal ostriči gosta. Vodje tovrstnih pogajanj vedno hočejo več kot le dogovor, hočejo moralno zmago, potrdilo o svoji poštenosti, zato o problematiki govorijo v nekakšnem univerzalnem, globalizacijskem jeziku, celo tako, da so videti v položaju šah-mat. Vendar niso, saj dobro vedo, da je za pogajanja potrebno zavlačevanje, medtem ko stavkajoči preživljajo negotov čas in jih je strah, da se bo zdaj zdaj vse skupaj končalo s kompromisom – na njihov račun.

Stavkajočim kot bonus za pogum pripada izvirni met kocke, vse drugo pa gre v prid vodstvu, ki ima moč. Čeprav je jasno, da bi morali obveljati zgolj pravi argumenti. A ta želja je le delček pogumne fantazije v objektivni stvarnosti delavskega razreda, kjer so družbeni spodrsljaji najbolj vidni. Hkrati pa naznanjajo konfliktno perspektivo družbe.

Osupli, ker nam je vseeno

Socialno gospodarstvo, ki ga poznamo tudi pod pojmom tretji sektor in predstavlja prostor nevladne, neprofitne dejavnosti, bi ljudem moralo vliti upanje, a moč političnih lobijev oz. hobotnic, ki znajo izžeti vse pomanjkljivosti zakonodaje (na primer črpanje sredstev za projekte, ki bi morali biti namenjeni le nevladnim organizacijam, pa niso), je tako velika, da nas, preden se sploh zganemo, brž opozori, da sicer živimo v isti državi, a ne v istem svetu. In v kali zatre vse zamisli.

Treba je omeniti dejstvo, da državljani trenutno nimamo oziroma ne vidimo vzornega voditelja. Manjka nam pokončni, moralni lik. To bi moral biti – že po funkciji – predsednik države, vendar ni, saj njegovo odločanje glede državotvornih postopkov in političnega dogajanja državi bolj škodi, kot koristi.

Klene, načelne drže ne najdemo niti med drugimi pomembnimi eminencami, moralnost pa, tako v širšem tako v ožjem smislu, družba nujno potrebuje. Tudi zdaj, po volitvah, državljane vendarle preveva upanje, da bo šel voz končno le naprej, da teh novih obrazov v državnem zboru ne bo zapeljal temačen šarm politikanstva, ki se skriva za politično funkcijo.

Vsi, ki smo volili, lahko vsaj upamo na to, v nasprotju s tistimi, ki so volitve ignorirali, saj je bila volilna udeležba le nekaj čez 50 odstotkov, kar nazorno kaže na brezbrižnost državljanov do politike, politikov. Kot da bi šlo za osebno zamero, kar sicer ne preseneča glede na dvajsetletno politično zgodovino sumljive narave.

Pa ne da bi z moralnim primanjkljajem želeli upravičiti družbeno malodušje, nasprotno, tudi sami smo zaradi lastnega malodušja zaprepadeni. Z razlogom, saj je v psihološkem smislu malodušje mazohistično stanje duha. A osuplost nad tem, da ničesar ne spremenimo, morda tiči v Kafkovi misli: da je treba priti do točke, s katere ni vrnitve.

Ta korak bi morda za sabo pustil drastične posledice, a bi nedvomno sprožil val sprememb, po katerih kliče družba. Za spremembami pa stoji pripravljenost na aktivno delovanje.

Zavestna (pa tudi nezavedna) težnja ljudi sloni na težnji po izboljšanju življenjske ravni, sploh tistih, ki živijo pod pragom revščine ali na njenem pragu; po statističnih podatkih je teh približno 15 odstotkov. Prikrite revščine je, domnevamo, vsaj še enkrat več, gre za revščino tistih, ki so, čeprav so na trgu dela, revni.

Naša obubožana družba torej ne potrebuje političnega prepričevanja, niti nastopaškega prizadevanja delavskih voditeljev, niti prepričevanja razumnikov – potrebuje lastno idejo, podprto z mnenji strokovnjakov, a izhajajočo iz osebnih izkušenj, saj nas te najbolj izučijo.

Modrec bi morda pripomnil, da starega volka vznemiri tudi vrabec, saj so empirična stališča najpomembnejši dejavnik pri sleherni usodni odločitvi, a pomaga, če se zavemo, da nas nič zunanjega ne more rešiti. Le sami se bomo! Za to potrebujemo družbeno dinamiko in njene procese.

Torej anonimnost ne sme biti naša prva obrambna linija, ampak novi vidiki reševanja družbenih težav. In ozaveščanje resnično prisotnih vidikov stvarnosti. Dejansko prisotnost resnice. Ki ni medla. Ob njej nas zaskeli, nato pa zmrazi. Potem se vname, a najprej v srcu.

Zuzanna G. Kraskova je pisateljica in slikarka ter psihoterapevtka.

 

 

Kolumna v Delu  in v Kraljih ulice

Tajkuni in alternativne kazni 

Napisala Zuzanna G Kraskova

Ko se je s pojavom humanizma v šestnajstem stoletju spremenilo tudi stališče do delikta in njegovih storilcev, se je temu prilagajala tudi oblika javnega kaznovanja, skratka, humanizem je vplival na spremembo kazenske zakonodaje, ki je bila milejša do storilcev kaznivih dejanj. Današnja globalna družba pa že po svoji naravi – zasnovani na individualizmu, se pravi, tekmovalnosti in povzpetništvu, proizvaja optimalne pogoje za delikventne pojave oz. dejanja. Tako je zaprtih vedno več ljudi, ki bremenijo državni proračun oz. povečujejo delež javnih financ. Zato se v naši moderni družbi uvajajo nove oblike prestajanja kazni. Gre za manj nasilno formo kaznovanja delikventnih oseb, ki uvaja alternativno prestajanja zaporne kazni – javno-koristnih del oz. alternativnega dela za dobrobit družbe. To možnost je uvedel tudi slovenski Zakon o kazenskem postopku, takšna rešitev in izsledki raziskave pa kažejo, da ta način prestajanja zaporne kazni pozitivno učinkuje na prestopnike, obnese pa se tudi iz fiskalnega vidika. Za alternativno kazen lahko zaprosijo storilci lažjih kaznivih dejanj, pri nas se v manj kriminalno dejanje štejejo med drugim tudi gospodarski zločini, ki jih zagrešijo tako imenovani tajkuni, čeprav bi njihova kazniva dejanja komajda označili kot lažjo kriminaliteto. Namreč zaradi njihovega delikventnega poslovanja stopnja brezposelnosti narašča, z njo pa se naglo dviguje tudi stopnja revščine in z njo število ranljivih skupin. Marginalcev. Osebno menim, da bi bilo potrebno to posebno obliko (dokaj novodobne) kriminalitete opredeliti kot hudo kaznivo dejanje in tranzicijskim goljufom odmeriti višjo kazen, nikakor pa ne alternativne. Seveda, če se ozrem na besede W. R. Churchilla, da se humanost in napredek družbe zrcali ravno v odnosu do kriminalcev in izvrševanja kaznivih dejanj, moje mnenje izzveni morda zastarelo. A v prejšnjem stoletju, ko je te besede Churchill izrekel, tajkunov ni bilo, če pa so bili, družbe še niso ropali.

 

EKSTROVERTIRANO – INTRAVERTIRANI SVET

 

Če naj omenim, da v naslednjih besedah gre za prizadevanje razumevanja nekega čustva, se ne bom dosti zmotila. Tako, že s prostim očesom, ko opazujemo ljudi okoli sebe ugotavljamo, da v socialnem okolju prevladujeta dva tipa ljudi; tisti, ki prekipevajo od (nakopičene) energije, dinamične in dominantne posameznike, in tiste druge, ki bi jim lahko pripisali lastnosti, kot so plašnost, zadržanost, morda submisivnost (podrejenost). Prvemu tipu posameznikov rečemo ekstrovertiran tip, drugemu introvertiran. Če pri prvih globlje posežemo v nek motiv, kot je, denimo, nelagodje, strah ali sram, stanja, ki pri teh ljudeh povzročijo nekaj grobosti, pri drugih pa tako imenovano (še bolj kot sicer) nevidnost, poskušamo dobiti kakršnokoli znamenje od zunaj, saj večino duševnih procesov pogojuje zunanje, socialno okolje. Ja, družba je tista, ki projicira in določa oziroma dograjuje človekove lastnosti, ki bi se sicer ne izražali v ekstremnih stanjih. Kajti skrajnje človekove meje, v družbeni interakciji, sploh, če so nastali iz negativnih družbenih vzgibov, so človeku (posledično pa tudi družbi) vedno nevarne, saj niso naravna stanja, omejitve pa so takrat le šibki mejniki na prepadom. Toda družba , bolje rečeno, politična eminenca, ki potrebuje tovrstno človekovo zadrego, potrebuje odvračanje pozornosti od bistvenih poant dogajanj, saj se človek, ki ga kakšno obrobno družbeno dogajanje katapultira daleč stran od resničnih težav, se pravi manipulacij, ki jih elita na ta način z lahkoto prikrije. Čeprav je vsem na očeh. Odličen primer so začenjajoči se predvolilni boji; v predstavniki levih in desnih političnih opcij medijem ponujajo različne trivialne zgodbe, in še te v puhličastih oblačkih dima, in tako želijo z njimi prikriti poglaviten pomen medijske pozornosti. Čeprav ljudje vse to vemo in ta proces prevare dobro razumemo , nas trivialnost spodnese, ker je to njena naloga, zato obstaja … Tako se po svojih močeh nanje odzivamo, odvisno kakšni pač smo; ekstrovertirani ali introvertirani. A ne glede na dejstvo, kateri kategoriji pripadamo, po naravni poti reagirati moramo; zadržano ali eksplozivno – vseeno, saj trivialnost nima meja, sili nas k tlom, ob tem pa ne izbira ne sredstev ne načina, mar ji je le za posledice. Posledice pa je ocenjevanje sena namesto s pšenico, torej nezdrava samorefleksija in zgrešena samopodoba, saj nam ob ukvarjanju s pritlehnimi rečmi sploh ni dobro, zakaj – pri vsem tem ostane življenje daleč zadaj …

 

KRIZA IDENTITETE IN EKSISTENCIALNA KRIZA
Napisala Zuzanna Kraskova

Kriza identitete, ki jo je v svoji teoriji psihosocialnega razvoja definiral Erik Erikson je psihično stanje v določenem prelomnem življenskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete, nastanejo težave v občutkih iddentitete.
Z drugimi besedami je tisti občutek, ko vse tvoje življenje zamaje, ko vse tisto, kar si mislil o sebi ni več stabilno, ko slutiš, da je vse, v kar verjameš zabloda. Sanje se podirajo, obličje v ogledalu pa je popačeno, ti pa imaš občutek, da si nepomemben, skratka, da si popolna zguba.

Eksistencialna kriza – na kratko rečeno je eksistencialna kriza motena, poškodovana harmonija oz nekompatibilno sobivanje s svetom. To moteno harmonijo praviloma spremlja eksistencialno anksioznost, ki v nas zbuja danost bivanja, kot so – svoboda, izolacija, smiselnost, odgovornost in smrt, ki jih človeku prinaša avtonomnost, s katero se slehernik rodi. Soočanje s smrtjo nikomur ni prijetno, saj narekuje tudi prevzemanje tveganja, trpljenje in bolečino. Tovrstna anksioznost je del avtentičnega življenja, pred katero nas nihče ne more zaščititi niti rešiti, saj je del, kot rečeno, z rojstvom pridobljene avtonomnosti
Psihoterapevti lahko klientom pomagamo, da v tovrstnih kriznih trenutkih odkrijejo pogum in moč v sebi, prevzamejo odgovornost in se osvobodijo – da izstopijo iz skripta.

 

MLADOSTNIKI IN ZAPOR
Napisala ZUzanna G. Kraskova
Slovenska zakonodaja s sprejemom Zakona o navodilih in prepovedih (1995) je omogočila sistemsko urejeno delo z družinskimi okolji. Gre namreč za zagotovilo trajnejše in stabilnejše preventive v zvezi z delinkvenco otrok in mladostnikov. Na duševni razvoj otroka oziroma mladostnika v veliki meri vplivajo družina, vrstniki in širše družbeno okolje, v katerem posameznik – mladostnik živi. Če poznamo psihološke in socialne dejavnike prestopništva, lahko določimo, kateri vzgojni ukrep je najprimernejši za posameznika. Vzgojno zanemarjen, vzgojno zapuščen ali delinkventen otrok izpolnjuje »vse pogoje«, da postane prestopnik, razen zadnjega, ki to že je, zato je pri določanju vzgojnega ukrepa pomembno vedeti, kakšno predhodno vzgojo je otrok imel. Slovenski sistem obravnavanja mladoletnih prestopnikov je v precejšnji meri zaostajal za sistemom obravnavanja v državah EU pa tudi v ZDA in drugod po svetu. V teh državah sta v ospredju kritika zavodskega obravnavanja in zavzemanje za svetovanje prestopnikom in njihovim družinam kot oblika vzgojnega ukrepa. Vsekakor je v tem oziru napredoval tudi slovenski sistem, ki pri obravnavanju mladoletnih delinkventov izvaja ukrepe, kot so poravnava z oškodovancem in plačilo za žrtve, delo v korist skupnosti in trening socialnih veščin. Pri obravnavanju vzgojnih ukrepov so bile uporabljene metode deskripcije, primerjave in združevanja različnih avtorjev ter analiziranja njihovih izkustvenih raziskav. Preko navodil in ukrepov se v mladoletniku krepijo občutki sočutja ter odgovornosti tako zase kot za druge ljudi, hkrati pa mu je pri tem v veliko pomoč prisotnost drugih družinskih članov, ki aktivno sodelujejo pri njegovi resocializaciji. Vzgojni ukrepi omogočajo prestopniku popraviti posledice storjenih kaznivih dejanj, hkrati pa ga učijo primernega, predvsem mirnega reševanja konfliktov in izboljšanja njegovega odnosa z okoljem. S tistim istim okoljem, ki ga v bistvu v dobršni meri naredi takšnega, kar je seveda svojevrstni paradoks.

 

NOSILCI SAMOZAVESTI

Nosilci samozavesti
V današnjem času je pogosto slišati besedo samozavest. O njej govorimo, ko se posameznik vede negotovo, ko ne zmore izraziti svojih zahtev in stališč, ko ni zmožen sprejemati ali uresničiti pomembne življenjske odločitve. Kaj torej je zdrava samozavest? Od česa je odvisna in zakaj jo danes tako nujno potrebujemo? Samozavest je tista moč v človeku, ki mu omogoča prevzeti nadzor nad svojim življenjem, ki mu pomaga zaupati vase in je zlasti učinkovita pri obvladovanju različnih stresnih ali distresnih stanj. Kar pa je za človekovo optimalno delovanje nadvse pomembno je dejstvo, da zdrava in trdna samozavest prebuja in spodbuja njegovo ustvarjalnost.
Za doseganje stabilnega osebnostnega razvoja obstajajo načini in metode, ki posamezniku pomagajo oz. omogočajo doseči in ohraniti notranjo moč in izgraditi čvrste temelje samozavesti. Eden način je program, ki je sestavljen iz modulov in se osredotoča na uporabo načel, le-te pa gradijo in ohranjajo občutek sposobnosti, vrednosti in celovitosti, in sicer:
1. Spodbujanje samo-zavedanja (zavedati se sebe v lastni celovitosti in avtonomnosti, ki jo pridobimo s samim rojstvom)
2. Sprejemanje samega sebe (sprejeti sebe z vsemi osebnostnimi in karakternimi lastnostmi in dejanji, ki jih prinaša vsakdanje življenje)
3. Prevzemanje odgovornosti (sprejeti popolno odgovornost za svoje odločitve in dejanja)
4. Uveljavljanje individualnih potencialov (znati uporabiti lastne zmogljivosti za doseganje optimalnega položaja v družbi)
5. Usmerjanje svojega delovanja proti zastavljenemu cilju (usmeriti notranjo moč proti zadanemu cilju in vztrajati ne glede na morebitne ovire, čeprav se morda dozdevajo kot nepremostljive)
6. Delovanje za osebno integriteto (aktivno delovati na psihofizičnem ravnovesju oz. si prizadevati za notranjo skladnost, ki pogojuje skladnost z zunanjim svetom)
Osebno pozornost je potrebno nameniti razvijanju moči in učinkovitosti pri delu, kakor tudi v zasebnem življenju in vseskozi delovati na osebnostni celostnosti in ubranosti, kajti duševno zdravje je več kot le dobro počutje.
Napisala Zuzanna G. Kraskova

 

KAZNIVO DEJANJE (napisala Zuzanna Kraskova

Dejanja, ki posegajo v osnovne družbene odnose in ogrožajo človekove družbene in osebne vrednote so takoimenovana kazniva dejanja. Zato državna zakonodaja, da bi obvarovala in ohranila skupne družbene interese, kršitelje oziroma storilce kaznivih dejanj pa preganja in pridrži. S pomočjo kazenske zakonodaje sledi dokazovanje krivde in ko se ugotovi, da je dejanje protipravno, se storilca obsodi in se ga kaznuje. Le-ta je lahko spoznan za krivega ob predpostavki njegovega svobodnega odločanja za dobro in zlo in če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in storilčevo krivdo. Najbolj pomeben dejavnik za presojo je naravnanost storilčeve volje oz. ali je bilo kaznivo dejanje storjeno voljno, ki mora sovpadati z bistvom pridobljene informacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje – ali je podana krivda storilca kaznivega dejanja. Iz tega sedi, da je kriv storilec, ki je kaznivo dejanje storil iz malomarnosti ali naklepno, ob tem pa je bil prišteven oz. se zavedal, da deluje protipravno. Ko so podani in izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje oz. krivdo, sledi presoja, ali so bili podani morebitni razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Da se storilca izključi kot nekredibilnega oz. neprištevnega mora biti kot vzrok in posledica biološki pogoj (da storilec ni dojemal ali razumel pomena kaznivega dejanja) ali prisotnost duševne motnje li duševne manjrazvitosti, se pravi, ni mogel nadzorovati , kakor tudi psihološke neprištevnosti; pri slednjem mora biti upoštevana tako voljen kakor tudi zavesten vidik.  Za izključitveno se šteje tudi dejanje, ki je storjeno kot neizogibno, ali kot pravna zmota. Dejanska zmota storilca se upošteva takrat, ko ta ni vedel, kaj dela, ker ima napačne predstave o resničnih okoliščinah, ki povzročijo kaznivo dejanje. Pravna zmota storilca pa je takrat, ko ima storilec jasno in pravilno predstavo o okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da takšno (kaznivo) dejanje ni protizakonito. Razrešitev krivde pa je mogoča tud takrat, ko storilec deluje v opravičljivi skrajni sili, kar pomeni, da ob varovanju lastnega življenja se storilcu storjeno kaznivo dejanje oz. njegova krivda izključi.

 

KAJ JE PSIHOTERAPIJA

 

Psihoterapija je naučeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihosomatsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb, z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeniti moteča prepričanja, stališča in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih.

Psihoterapija pomeni zdravljenje s pogovorom, s ciljem premagovanja različnih težav in boljšega poznavanja sebe. Psihoterapevt je usposobljen, da nam pomaga začutiti in primerno izraziti svoja čustva, spremeniti manj funkcionalna vedenja, reševati težave ali naučiti se, kako obvladati čustva kot so stres, tesnoba, žalovanje, strah, žalost in druga.

Psihoterapevt nam pomaga, da ozaveščamo skrite vzroke naših težav in jih postopno odpravljamo.

POVRATNIKI

 

Odkar imamo svojo državo se je marsikaj spremenilo tudi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Z novo državo smo v zaporih dolbili novo vodstvo, novo zakonodajo na področju kazenskih sankcij, skratka, tudi v tem oziru smo se in se obračamo k razvitim državam EU. Če pa bi omenjeno želeli uporabiti iz vidika povratništva, bi lahko mirno rekli, da se na tem področju ni spremenilo ničesar. Če gremo še dlje in globlje, lahko pritrdimo zaskrbljujočemu dejstvu, da se je kriminaliteta, predvsem na gospodarskem področju ne le podvojila, postala je nekakšen družbeni trend, gospodarski kriminalci pa nekakšne pop ikone (tako kot so serijski morilci pop ikone v ZDA ). Gospodarska kriminalna dejanja se ponavljajo in stopnjujejo tudi zaradi dejstva, ker je zakonodaja na področju gospodarskega kriminala milejša kot za druga zločinska dejanja, saj se snovalcem zakona očitno zdi, da je v gospodarstvu »grešiti« milejše kot, na primer nekoga pretepsti, poškodovati ali celo umoriti. Ne bi rekli, da je milejše biti direktor-kriminalec, ki podjetje spravi na rob propada in s tem ustvari vojsko brezposelnih, obubožanih, potencialnih kriminalcev, on sam, z visoko odpravnino iz podjetja odide z dvignjeno glavo. In mu nihče ne more do živega, kajti naša zakonodaja še ni izumila klavzule za preprečevanje, kaznovanje, sankcioniranje in zapiranje teh posebno pokvarjene vrste kriminalcev. Škoda, kajti teh bi v povratništvu bilo nešteto …
Strokovnjaki s področja kazenske zakonodaje, so povratnike uvrstili v štiri skupine, in sicer:
- profesionalni storilci kaznivih dejanj
- polprofesionalni storilci kaznivih dejan
- situacijski povratniki
- vsi, ki niso uvrščeni v nobeno od prejšnjih skupin
Ta razrez ne ponuja posebnega uvida v število povratništva, da pa misliti oziroma ponuja pogled iz drugega zornega kota, ta pa je – opredeljevanja kaznivih dejanj iz strokovnega vidika …
Glede na gospodarsko-politična dogajanja v naši državi v zadnjih dvajsetih letih, predvsem iz vidika elitizma, populizma, nepotizma, tajkunskih afer in podobno, že tako, s prostim očesom ugotavljamo, da se je četrta kategorija pri nas odlično prijela …

 

NASILJE V DRUŽINI (napisala Zuzanna G. Kraskova)

 

 

Družina je skupnost, ki svojim članom nudi  zavetje, osnovne potrebe in varnost. Vendar je tudi okolje, kjer se zgodi največ nasilnih, kaznivih dejanj.  Slovenski kazenski zakonik v 21. poglavju ureja kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Poglavje zajema osem členov, ki govorijo:

-  o spremebi rodbinskega stanja

- o dvojni zakonski zvezi,

-  odvzemu mladoletne osebe,

- o nasilju v družini,

- zanemarjanju otroka in surovem ravnanju,

- kršitvi družinskih obveznosti,

- neplačevanju preživnine,

-  ter krvoskrunstvu.

S spremembo kazenskega zakonika leta 2008, je bilo v 191. členu določeno samostojno kaznivo dejanje, nasilje v družini. Družina, kot osnovna celica vsake družbe, je podvržena mnogim dejavnikom. Razvoj družbe je pustil na tradicionalni družini velik pečat. Iz strogo patriarhalne družine, kjer je bil oče glava družine, se je »razvila« enakopravna družina.  Nasilje v družini je zelo kompleksen pojav, veliko krat tudi neraziskan. Z nasiljem kaže ena oseba nad drugo premoč in nadzor. Raziskave so pokazale, da je največ žrtev med ženskami in otroci, kot najranljivejšima skupinama. Veliko nacionalnih programov pa danes daje varstvo tudi moškim žrtvam nasilja, ter nasilju nad starejšimi in osebami, ki so duševno motene. Toda še zdaleč je največ nasilja moških nad ženskami. Danes je sprejetih veliko zakonodaj s področja nasilja, Slovenija je ratificirala mednarodne konvencije, ki govorijo o preprečevanju nasilja v družini, predvsem nad ženskami in otroci. Gglede tega potekajo razna izobraževanja tako strokovnega osebja kot medijev, državnih ustanov, nevladnih organizacij. Toda kljub temu je veliko dejavnikov, ki še vedno onemogočajo in preprečujejo učinkoviti reševanje nasilja. Gre za družbeni problem, ki ga je potrebno reševati, država je dolžna svojim državljanom zagotoviti varnost in temeljne človekove pravice. Še vedno se največjo vlogo pripisuje policiji, ki pa je velikokrat pri svojem delu neuspešna, saj nasilje v družini zahteva celovit pristop, kar zajema tudi pomoč žrtvam in nasilnežu samemu, finančno pomoč, svetovanje, kar pa lahko nudijo strokovno izobraženi ljudje. Kljub vsem naporom, ki jih vložijo tako policija, centri za socialno delo, kot tudi nevladne organizacije, pa smo danes še vedno priča različnim zgodbam o nasilju, ko ima npr. mož ženo praktično v ujetništvu, ali pa starša, ki zapirata svoje otroke v omar, klet ipd.. Še vedno velja, da je največ nasilja v družbi, ki nasilje jemljejo, kot družbeno sprejemljivo vedenje. Nasilje v družini najbolj prizadene otroka , saj usodno  vpliva  na njegovo primarno socializacijo, na njegov razvoj in vedenje. Ki je največkrat sovražno. Sovraštvo pa vemo, kaj je: tisti, ki sovraži spije strup, čaka pa da umre osovraženi  …

 

MATERE IN DRŽINSKO NASILJE (napisala Zuzanna Kraskova)

Partnersko nasilje v družini vpliva na vso družino, na njeno psihosocialno dinamiko in povečuje tveganje za nastanek različnih duševnih motenj oz. bolezni. Koliziji v disfunkcionalni družini so eden poglavitnih dejavnikov za asocialnost pri otrocih iz ega okolja, vendar tudi odraslih žrtev nasilja. Matere, ki so tudi same doživele zlorabo v primarni družini, ali jo doživljajo v lastnem partnerstvu so tudi same razvile toleranco do le-tega in slabše ravnajo s svojimi otroki kot matere, ki nasilja niso doživele. Različne raziskave poročil o partnerskem nasilju kažejo na razvoj stresa, povezanim s starševstvom; depresije, anksioznost (tesnobe) ipd. kažejo na dejstvo, da mati zlorablja otroka. V neki ameriški raziskavi, kjer je sodelovalo približno 2500 mater, jih je 40 odstotkov izjavilo, da so doživele partnersko nasilje. Pri njih obstaja večja verjetnost, da bodo udarile otroka ali poročale o vsaj enem primeru neustrezne vzgoje oz. zanemarjanju otroka. Čeprav med stresom in depresivnimi stanji, povezanimi s starševstvom ni jasne povezave med partnerskim nasiljem in zlorabljanjem otrok, sta lahko ta dejavnika posledica vedenja nasilnega partnerja. Tako pa se poveča tveganje in ustvari optimalno okolje za zlorabo otrok.
Otroci sodijo v najranljivejšo družbeno skupino, in so poleg invalidov, starejših in oseb s posebnimi potrebami zakonsko najbolj zavarovani. Zakon namreč določa, da je otrok žrtev tudi, če je le navzoč pri izvajanju nasilja nad drugimi družinskimi člani. Poleg tega mora vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti centru za socialno delo, policiji ali državnemu tožilstvu, četudi ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon uvaja tudi posebno prepoved izpostavljanja otrok množičnim medijem v primerih nasilja v družini, kar je velikega pomena, saj smo dolžni otroka zavarovati pred nepotrebnim vnovičnim doživljanjem nasilja, izpostavljanju pritiskov medijev in stigmatizacijo v družbi.

 

Kako je govoril Machiavelli

Napisala Zuzanna G. Kraskova
Kot da bi renesančni politični teoretik Niccolo Machiavelli, ko je v začetku šestnajstega stoletja napisal politično-filozofsko delo Vladar, zrl daleč v prihodnost, celo sem, do današnje globalne družbe, v čas neoliberalistične politike in tržne ekonomije. Bil je prvi, ki je ločil etiko od politike. In zdi se, da je vedel, kaj bo iz tega pognalo.
Stvar je še nekoliko bolj resna, če vzamemo v obzir, da je Machiavelli tudi avtor prve velike italijanske komedije, kjer se čarobni moment pričara s čudežnim napojem oz. z opojno substanco, mandragolo pianto, starodavnim anestetikom (in menda afrodiziakom), skratka z magijo, na kar namigne že sam naslov komedije, ki je ime te rastline. Torej, če je ta izjemni teoretik, ki je bil hkrati nadarjeni komediograf, napisal Vladarja, je bila njegova intenca evidentiranja nič več, nič manj, smrtno resna. Epohalna zadeva. In danes vemo, da je. Le da mogoče v ne povsem razumljenem smislu. Kajti, ko je Machiavelli opisoval brezskrupulozno držo vladarja (oblasti), ki naj bi jo le-ta imel/a, če hoče dobro vladati, na stanje amoralnosti, kot ustvarjalec ni mogel gledati drugače kot le iz ustvarjalnega kota, ki je lahko edino etični, in v smislu miselnega prebliska, višje ravni, če hočemo, nauka. Pozneje, v povezavi z deskripcijo drže in lastnosti v Vladarju pa se je uveljavil izraz temna trida, ki združuje tri termine; makiavelizem (popolno pomanjkanje etičnih meril), narcizem (patološko zagledanost vase) in psihopatijo (disocialno osebnost). Tako imamo celostno podobo določene strukture ljudi na dlani, kar bi lahko razumeli tudi v smislu, da je udarec zla blažji, če se nanj pripravimo …
Tudi sam v službi diplomata, Machiavelli, ki je živel v renesančnem času, v svoje delo ni vpletel teološko-politične utopije, kot bi za ta čas bilo običajno in zapovedano ampak je z distance do prejšnjih političnih avtorjev, ki so vladarje pojmovali in opisovali idealistično, kot vzor moči in pravičnosti, opisal dejansko stanje; absolutno pomanjkanje morale v politiki, torej vladajočih in posledično najtemnejše strukture človekove biti. S tem je pokazal, kako trpeč moralist je bil sam, že zato, ker je vse to vedel, zaznaval in razumel. Machiavelli torej sodi v zgodovino kot veliki moralni lik.

Curriculum vitea: Zuzanna Kraskova

Zuzanna Kraskova je v Sloveniji živeča Slovakinja, pesnica, pisateljica, kolumnistka, prevajalka, ateljejska slikarka in psihoterapevtka. Študirala je psihologijo, diplomirala pa je tudi iz psihosocialnega menedžmenta ter v okviru psihosocialnega področja magistrirala iz psihoterapije. Ravno tako iz istih vsebin opravlja doktorski študij. Poleg ustvarjanja dela kot kognitivno vedenjska psihoterapevtka na področju psihosocialne pomoči, piše kolumne za častnik Delo in Kralje ulice ter predava na višješolskih izobraževalnih ustanovah; Erudio, Gea College itn.

Reference:
Leta 1978 je bila v Novem Sadu nagrajena za najboljšo mladinsko epsko pesnitev PRISELJEN na natečaju o življenju manjšinskih narodov v Vojvodini, leta 1979 pa za najboljšo mladinsko poemo. Leta 2006 je bila nagrajena za najboljšo kratko prozo na natečaju Sodobnosti in DSP. Njena kratka proza je bila leta 2012 uvrščena v ANTOLOGIJO JUGOSLOVANSKE KRATKE PROZE.
Od leta 1999 do 2002 je izdala štiri pesniške zbirke, pod skupnim imenom ENA TISTIH ŽENSK, od katerih sta dve izšli v slovaškem in angleškem jeziku.

Od leta 2003 je članica Društva slovenskih pisateljev.

Leta 2006 je izdala dve zbirki kratke proze LE-BDENJE (založba Koščak) in SENCeSENC (založba Libro).

Leta 2007 je izdala roman EU-ROPA (založba Libro).

Leta 2008 je izdala pesniško zbirko ALOHTON (založba Scriptio).

Leta 2009 je v slovenščino prevedla roman LUČ (Lampa) slovaškega pisatelja Dušana Kužla (založba Beletrina in Društvo slovenskih pisateljev).

Leta 2010 je izdala roman LUGOVO KOPJE (založba Scriptio).

Leta 2012 je izdala zbirko kolumn V OGLEDALU JE NEKAJ NAROBE kot sociološko-strokovne študije (Libro).

Leta 2013 je izdala roman PRE-VEČNOST (Scriptio).

Živi, ustvarja in dela v Ljubljani.

 

PSIHOTERAPIJA in psihosocialno svetovanje

UČINKOVITA POMOČ PRI REŠEVANJU DUŠEVNIH STISK
Kognitivno vedenjska psihoterapevtska obravnava temelji na prepoznavanju in modificiranju čustvenega nelagodja in posledično nacepljenih duševnih motenj, ki so nastale zaradi napačne miselne naravnanosti oz. napačnih bazičnih miselnih vzorcev oz. prepričanj.
Psihosocialna obravnava temelji na prepoznavanju različnih psiholoških in psihosocialnih težav – vsebuje pa celostno psihosocialno oskrbo. Je primerna za otroke, mladostnike in odrasle.
Zuzanna Kraskova, mag. psih.soc. pom.

Naročite se lahko ob delovnikih od 9. do 17. ure.
Zaupni telefon: 070 375 795
KOGNITIVNO VEDENJSKA PSIHOTERAPIJA obravnava otroke in adolescente, psihiatrične hospitalne bolnike, bolnike s kroničnimi boleznimi itn. Osredotoča se na:
depresije
anksioznost in fobije
zlorabo drog
bipolarno motnjo
osebnostne motnje
obsesivno kompulzivno motnjo
potravmatsko stresno motnjo
psihoze
odvisnosti